Uvajanje discipline

Pozor, to je »fifizem«

Ta sodniški postopek se je najprej dalo videti na tekmah južnoameriških ekip, v bližnji preteklosti pa ga je Fifa preverjala tudi na tekmah mlajših reprezentanc. Zdaj je novost ponosno vpeljana. Podobno tudi uvedba elektronskih čipov v žogah, ki naj bi končno odpravili dileme, ali je žoga prešla črto ali ne. Ali je bil gol ali ne. Kar ob vsej tehnologiji, ki je na voljo in se uporablja v drugih športih, sicer zgleda, kot da bi se leta 2014 nekdo hvalili z odkritjem, da je Zemlja okrogla. A, pozor, to je »fifizem«. Paradigma, ki ji eksaktnost prej škodi kot ne, saj vsaka uvedba nove točnosti v nogomet jemlje prostor za manipulacijo v režiji gospodarjev igre, torej Fife, krovne mednarodne nogometne organizacije.

Prostor za manipulacije je prepotreben. Si predstavljate prvenstvo v Braziliji, na katerem bi gostujoča ekipa prvo tekmo proti Hrvaški izgubila? Ali pa prvenstvo v Braziliji, na katerem se Brazilija ne bi uvrstila naprej iz predtekmovanja? Tega si Fifa ne more privoščiti. Zato takšno cincanje glede uvajanja tehnologije in hkratno izgovarjanje, da vpeljevanje tehnologije v nogomet načenja esencialnost nogometne igre kot take. Kar je morda celo res. Nogomet je med ljudmi najbolj priljubljena igra z žogo morda res ravno zaradi velike prisotnosti tako imenovanega človeškega faktorja. Tako kot se razumevanje demokracije v Skandinaviji razlikuje od dojemanja demokratičnosti v Liberiji, se tudi dojemanje prekrška v kazenskem prostoru razlikuje od sodnika do sodnika. Za kar v nogometnem jeziku obstaja poseben termin – reče se mu »prosta sodniška presoja«. Več je je, večje so možnosti manipulacije.

Zato je risanje črt iritantno. Tudi zabavno. Kakopak zaradi igralcev, ki so jih, kot pripoveduje Oblak, vse življenje učili, da v primeru prostega strela vedno poskušajo ugrabiti kak meter prostora, s tem da stečejo proti žogi oziroma da se vsi v živem zidu poskušajo kradoma z majhnimi korakci premikati proti žogi. Če izvajanje prostega strela prenesemo na raven civilnega državljanskega življenja, je izvajalec prostega strela državljan, ki terja na sodišču pravico, branilci v živem zidu pa stalno nemirni nepoštenjaki, lopovi, ki poskušajo sfintirati državo. Torej sodnika. In klasično dogajanje v živem zidu praviloma ni asociiralo na občestvo z visokimi pravnimi in civilizacijskimi standardi.

Če je bila v primeru pomembnih prostih strelov – torej takšnih, ko je zaradi izvajalca in primerne oddaljenosti – verjetnost, da bo padel gol, velika, so priprave na strel lahko trajale tudi več minut. Kajti vsakič, ko se je izvajalcu prostega strela zdelo, da so se nasprotni lopovi primaknili preveč k njemu, je lahko od sodnika zahteval, da živi zid nasprotnih igralcev spet pomakne na predvideno razdaljo. In tako v nedogled. Kajti nasprotniki v živem zidu so bili ves čas neposlušni. Sodniki so znali najnemirnejše kaznovati z rumenim kartonom, se je pa nemalokrat zgodilo tudi, da je bila neposlušnost igralcev v zidu tako neukrotljiva, da je sodniku presedla do te mere, da je nehal poslušati jadikovanja izvajalca prostega strela in mu zaukazal streljati prosti strel kljub neregularnosti razmer. V najbolj humornih primerih je na koncu celo izvajalec prostega strela dobil rumeni karton.

Odkar sodniki rišejo pred igralce črte, ni več tako. Mala enostavna poteza je povzročila, da sta za igralce nenadoma začela veljati verza zasedbe Šarlo Akrobata: Mali čovek želi preko crte/preko crte želi ali ne sme. Kako zoprna jim je ta črta, se jim vidi na obrazih. Delujejo kot osebki, ki so bili vajeni drsečega delovnega časa, potem pa jim je novi šef zapovedal štempljanje, v nemoči pa poskušajo povzročati male »ludizme« oziroma prekrške. Seveda tako, da narisano črto vendarle kanček pohodijo oziroma stopijo čez njo. Gre torej za enostaven, a izrazit disciplinski ukrep proti obrambnim igralcem v živem zidu.

To godi vratarjem

Ki ga nekdanji asi, kot so Oblak, Katanec in Zahović, odobravajo. »Igralci v živem zidu so bili včasih manj ambiciozni. Toliko da v zidu niso pili kave. Danes je drugače. Ambiciozni igralci v zidu lahko zmanjšajo razdaljo tudi do dva metra. Zato je to zarisovanje črte pozitivno,« pravi Zlatko Zahović. Podobno razmišlja še en veliki izvajalec prostih strelov Dragan Džajić, nekdanji jugoslovanski reprezentant. »Mislim, da je ideja s pršilom odlična in da daje prednosti izvajalcu prostega strela, ker mu zagotavlja pravo oddaljenost. Prav tako je pravilno, da se označuje tudi točka, s katere se izvajajo prosti streli, da izvajalec ne more premikati žoge po svoji volji. Sicer sam nisem imel posebnega recepta za oddaljenost. Pomembno mi je bilo, da je bila pozicija primerna meni, ki sem bil levonog, torej da je bil prosti strel na desni strani s strani, ne glede na oddaljenost. Izmed številnih golov, ki sem jih dal iz prostih strelov, pa ne morem izdvojiti kakšnega, ki mi je posebej pri srcu, ker so mi vsi.«

Stari nogometni asi torej menijo, da novo pravilo daje prednost izvajalcu prostega strela. A morda se dogaja paradoks? Do petka, torej prvih osem dni svetovnega prvenstva, še ni padel gol iz prostega strela! Vse žoge končujejo bodisi visoko nad golom ali pa se zabijajo v zid, vprašanje, ki se postavlja, pa je, ali novi sodniški ukrep s pršilom morda ni povzročil obratnega učinka od namere. Da dejansko favorizira obrambo, ne pa napada. Prej omenjeni stari šampioni vsi po vrsti menijo, da gre pri tem, da osem dni ni padel gol iz prostega strela, za naključje. Z izjemo Miloša Šoškiča, takisto nekdanjega igralca in trenerja Olimpije, ki dopušča možnost, da je ukrep s pršilom dejansko pripomogel obrambi. »To, da je zid stabilen in miren, vsekakor godi vratarjem,« pravi ljubljanski trenerski doajen. Obstaja torej možnost, da je črta, ki jo pred igralce v živem zidu rišejo sodniki, dejansko pripomogla k temu, da je obrambna formacija trdnejša.

Da je črta disciplinirala zid, v katerem se zaradi iztekanj igralcev proti žogi, s katerim se je sicer zmanjševala razdalja do izvajalca, vendar se je obenem tudi rušila formacija zidu, ne dogajajo več naključne luknje in za vratarja nepredvidljivi odboji žog. Kar bi seveda pomenilo, da je bila taktika iztekanja proti žogi ves čas malodane zmotna. Pa še nekaj. Letošnja žoga je očitno precej bolj predvidljiva od kakšne poprej, ki so same zavijale v zraku. Leti točno tja, kamor jo brcneš. Je klasičarska. In najbližji zadetku iz prostega strela je bil navsezadnje zadnji klasičar. Pirlo.