Bralcu ni treba skrbeti. Konstantnost izdelanega jezika in neulovljive misli ga varno vodijo skozi miselno pokrajino avtorja med pripetljaji in nerodnostmi, opažanji in sklepi. V dobi resničnostnih šovov, ki stavijo na slo, ki jo ekshibicionizem sproža med množičnim občinstvom, avtor ravno dovolj, za las pripre vrata v svoje življenje in razmišljanja, da ustvari občutek intime, a vendar ohranja vrata zasebnosti in spodobnosti skrbno zaprta. Navsezadnje je lahko vse fikcija. A občutek, da si med vrsticami zaznal in pred piko prebral nekaj edinstvenega, na koncu pusti željo, da zapisov še ne bi bilo konec.
Življenje je komedija
Eden tistih, ki Matjaža Ambroža spremljajo iz osnovnošolskih klopi, je glasbenik Mario Babojelić, član dua Icy Noctiluca, skupine The Puzzled in mednarodne zasedbe Bowrain. Diplomirani arhitekt igra tudi v literarno-glasbeni skupini Ansambel Matjaža Ambroža in on sam. Njegovo delo so glasbeni aranžmaji uglasbene proze na zgoščenki, ki spremlja knjigo Gobelini. Spomni se avtorjevih osnovnošolskih spisov. »Netipični. Že v 6. in 7. razredu smo ob njih od smeha padali po tleh. Njegovo delo je neprimerljivo s tem, kar obstaja tako v glasbi kot literaturi. Kajti povsod umanjka komedija. Prepogosto je vse težko in zamorjeno. V tem Matjaž izstopa. V distanci, ki jo premore, da se ne jemlje preresno. Vedno znova preseneti, te vrže v krohot, ko sploh ne veš, od kod pride.« Vsi, ki jim je knjigo potisnil v roke, so se začeli smejati. »Vse se zdi normalno, a nato nekaj skoči ven. To nagovori vsakega.«
Podobno ugotavlja tudi ilustratorka Samira Kentrić, ki je ilustrirala že prvo avtorjevo zbirko Zvestoba Normi in druge zgodbe. »Glede na prejšnjo zbirko in nasploh na dela, ki jih ilustriram, je to neprimerljivo bolj duhovito in z več avtorjeve distance do samega sebe in situacij, v katerih se znajde. Pri prvi zbirki se nisem smejala na tak način. Poleg lepote jezika je nedvomna edinstvenost pisanj Matjaža Ambroža, prav to, da lahko bralec iz nič bruhne v smeh. Sposobnost, kako to doseže v opisih popolnoma običajnih situacij, je unikum. Skupaj z distanco, ki kaže na neobremenjenost z lastno pomembnostjo, pa je to v tem prostoru tudi njegova največja dragocenost.«
Humor, vedno inteligenten in skrbno izpiljen, je vseh vrst: besedni, situacijski, v igrah z jezikom eksistencializma, kot ga je uporabljal Albert Camus v romanu Tujec, naredi iz (omejitev) telesa in človeškega bivanja... absurd. Miniaturnost samodojete veleveličine človeškega obstoja je nujno smešna. Priznati pa jo zmorejo le redki. Zgodovinar Tony Judt je bil eden od njih. Njegovi zapisi v zadnjih mesecih življenja so odsevali širino 62 let življenja, dobrohotnost in iskriv humor z roba, kjer se je čutil doma. Zapisi Matjaža Ambroža prihajajo iz drugih, mlajših izkušenj, geografske realnosti drugega časa, a vendar so v svoji intelektualni drži, v želji prevpraševati sedanjost in domnevno usodnost lastnega obstoja ter v svoji ironični hudomušnosti v isti galaksiji literarnega vesolja.
Vse je fenomen
Vse od smrti Marka Zorka je bilo težko najti zapise, ki bi znali družbo odsevati s humorjem brez kančka hudobije, s prefinjenim razmislekom in veseljem do večplastnosti pomenov jezika. Politična drža je bila tako pri Judtu kot Zorku izrazitejša, poleg samozavesti v jasnih poimenovanjih sojunakov v zapisih. Pisanja v Gobelinih se zdijo v tem skromnejša, a hkrati le resničnejši odsev sedanjosti. Kajti politični čas je drugačen. In v nekatere hrame današnje politične neslanosti pač ne smejo imeti vstopa. Poleg tega ima avtor tako o kolumnistih kot o političnih analitikih svoje koncizno mnenje. Mario Babojelić prikima, da so zapisi jasen izraz, da avtor ni indiferenten do stvari okoli sebe. »Vse je zelo premišljeno. Kar Matjaža moti, je tam, in to jasno pove. A nikakor ne na način, ki bi pristal na banalnost trenutnih polemik.« Da nekateri od zapisov dobijo še spremljavo »glasbe, ki se postavi kot filmski okvir pisane besede«, se mu zdi popolnoma naravno.
V družbi posameznikov globaliziranega sveta, ki jo določa enakopravnost mnenj, to pogosto sprevrženo pomeni, da naj bi se vsako mnenje začelo in končalo le na istih dveh nogah. Ali kot pravi Samira Kentrić: »On, glavni lik in avtor, razmišlja, se čudi in to zadostuje. Ni angažirane ambicije seči dlje. K vsemu pristopa s točke nič. Zato je vse fenomen. Morda je v tem nekaj drže kazenskega pravnika, ki mora pristopiti k situaciji brez predsodkov in nato poskusiti na kraju samem ugotoviti, kaj je to, s čimer je soočen. Tako opisi vsakdanjosti zazvenijo nenavadno. Nedano. V tem pa mu uspe izstopiti iz njegove generacije: opažamo iste reči, a jasno je, da ima avtor svojo vizijo in svoj pogled na situacijo. Ni se sprijaznil s sedanjimi razmerami, novimi idejami in metodami. Vztrajno se sprašuje, zakaj je tako. To mi je všeč.«
V času, ko se vsi jemljemo skrajno resno, postaja humor vse bolj subverziven in osvobajajoč. Ironični družbeni odsev Matjaža Ambroža ima hkrati ravno pravo mero nostalgičnega odbleska – ve, od kod prihaja in kaj je bilo. Slovenščina zveni privlačno, trden-most-kot-kamen-skala-kost diši po otroštvu, zbuja odraslo navihanost in utrjuje tisti občutek, ki človeka redko preplavi, da je življenje lepo. Četudi je vsak posameznik v njem nujno tudi malo neroden in smešen.
