Resnici na ljubo, na evropske finale in svetovna prvenstva hodi ne samo zato, da bi nas zafrkaval: gre tudi zato, da se ima dobro po pubih, barih, kavarnah in novinarskih ložah širnega sveta z nekim drugim našim dobrim prijateljem. Drugega našega dobrega prijatelja nogomet namreč celo vsaj malo zanima. V resnici ni novinar, a je nekaj še boljšega: direktor marketinga neke regionalne državne firme. Direktorji marketinga vseh državnih podjetij na svetu pa od Fife in Coca-Cole dobivajo šope vstopnic. In tako na mundiale in evropske pokale peljejo svoje prijatelje.

Tako moja kolega že več let odhajata na svetovna in evropska nogometna prvenstva, finale evropske lige in lige prvakov ter se zafrkavata po pubih, barih, kavarnah in sponzorskih ložah širnega sveta. To je, kot pravim, trajalo dobrih deset let, vse dokler moj prijatelj pred dvema ali tremi tedni ni prišel domov z akreditacijo za svetovno nogometno prvenstvo v Braziliji, soproga pa mu je zagrozila z ločitvijo. Tako bo eno mesto v ložah Maracane in drugih brazilskih stadionov ta mesec ostalo prazno, a tega ne bo mogoče opaziti. Sponzorske lože in tribune stadiona bodo lepo polne, ker je svoje akreditacije in šope vstopnic dobilo povsem dovolj direktorjev marketinga in članov upravnih odborov. Ti, modrejši od mojega kolega, so seveda pripeljali tudi soproge.

Take vidite v teh dneh v televizijskih prenosih iz Brazilije: na tribunah se samo dobro zafrkavajo in namesto tekme gledajo v veliki ekran na stadionu, čakajoč, da ena od tisočih kamer ujame tudi njih in da se sekundo ali dve v prenosu pačijo, smejejo in mahajo svojim v domovini, ki bi dali desno nogo, da bi lahko namesto njih gledali odprtje mundiala ali, kaj jaz vem, junaško zmago Čila nad svetovnimi prvaki. To so ljudje, ki jih šport ne zanima, še posebej pa jih ne zanima nogomet. V prenosu tekme Čile – Španija je kamera v nekem trenutku ujela špansko tribuno: rezultat je bil 2:0 za Čile, Casillas in druščina so komaj čakali, da se nočna mora enkrat že konča in da spakirajo stvari, »navijači« Španije pa so se, ko so se zagledali na velikanskem ekranu, začeli divje – pačiti, smejati in mahati.

Režiser je mrzlično snemal s kamero po tribunah in obupano iskal objokane španske navijače kot primeren kontrapunkt navijačem Čila, ki so ponoreli od sreče, a takšnih ni našel. Tako Čilenci kot Španci so na stadionu enako nestrpno čakali, da jih režiser najde in da se divje pačijo, smejejo in mahajo. Špancev, ki so se v tem trenutku jezili in jokali zaradi katastrofe na Maracani, namreč ni bilo na tribunah. Ti so to tekmo gledali na kavču ali v barih, ne vedoč, kateri prizor na velikem semaforju je boljši razlog, da bi razbili televizor: tistih strašnih 0:2 za Čile ali tista skupina direktorjev marketinga s prijatelji in ljubicami, ki se jim pačijo, smejejo in mahajo iz Ria de Janeira.

Svetovno prvenstvo v Braziliji in televizijski prizori z Maracane lepo ilustrirajo zgodbo o tem, kako se je nogomet v zadnjih šestdesetih letih bistveno spremenil. Éstadio do Maracana so zgradili leta 1950 za potrebe prvega brazilskega mundiala in v tistih časih je bil to največji stadion na svetu: znamenito odločilno tekmo z Urugvajem je po uradnih podatkih gledalo 199.854 gledalcev, čeprav je bilo pravo število blizu dvesto deset tisoč ljudi. Nikoli prej ne pozneje v vsej zgodovini nogometa ni bilo toliko ljudi na tribunah. In če bi v tistih časih obstajali televizija in brezpilotni droni s kamerami, bi režiser prenosa na koncu te legendarne teme, ki jo je Brazilija izgubila 1:2, imel material za antično dramo: kamere bi na tribunah Maracane našle trupla brazilskih navijačev, umrlih zaradi srčnih infarktov, ena od njih pa bi prav gotovo ujela tudi tiste obupance, ki so se po zadnjem žvižgu sodnika Georgea Readerja v neizmernem obupu s tribun Maracane vrgli v smrt.

Štiriinšestdeset let pozneje obnovljena Maracana – ki ustreza varnostnim standardom, pa tudi standardom udobja za direktorje marketinga in tiste, ki imajo dovolj denarja, da kupijo nekaj tisoč vstopnic, ki so ostale v prosti prodaji – sprejme komaj osemdeset tisoč ljudi, dvainpolkrat manj kot na prvem mundialu. Kamere v prenosu tekme pa lovijo prizore prostodušnega, neobveznega druženja direktorjev marketinga in članov uprav multinacionalnih družb, ki nimajo pojma, ne kdo tam spodaj igra ne kateri igralci na travniku so njihovi, kateri pa nasprotniki. Če pa se je med njimi slučajno našel kak zlovoljen par, ki je skrival mrk obraz, težko, da je šlo za obupane navijače pred samomorom: veliko več možnosti je, da je kamera na stadionu ujela direktorja marketinga kakega državnega podjetja z ljubico.