Obenem pa ravno takšne krize ali dileme opredeljevanja, kot so bile v preteklosti med našo večjo bližino stališčem ZDA in naklonjenostjo večji avtonomiji EU v mednarodnem okolju ali kot so danes med ostrejšo in spravljivejšo držo do ravnanj Ruske federacije, izpostavljajo nujo po jasnem lastnem izhodišču zunanje politike, na podlagi katerega bi bilo mogoče vrednotiti tudi uspešnost in učinkovitost slovenske diplomacije. Načeloma ga je mogoče izpeljati iz Ustave Republike Slovenije, na katero se prevečkrat pozablja kot na ključno vrednotno izhodišče zunanje politike, tako tiste, ki jo Slovenija vodi samostojno, kot tiste, ki jo vodi skozi zunanje delovanje EU. Ker pa vrednote naše ustave prepogosto niso dovolj operacionalizirane za konkretno zunanjepolitično odločanje in diplomatsko delovanje, je na tem izhodišču treba iskati in izoblikovati čezstrankarsko in družbeno soglasje o temeljnih interesih naših ljudi in države, ki jih slovenska zunanja politika in diplomacija varujeta in razvijata v mednarodnem prostoru in znotraj EU.
Tako imenovani nacionalni interes bi bilo mogoče razumeti kot ohranjanje nadzora nad viri in pogoji, ki omogočajo preživetje in razvoj slovenske družbe in države. Ker bi, denimo, povratne sankcije Ruske federacije proti EU gotovo vsaj kratko- in srednjeročno negativno vplivale na te naše pogoje, ne moremo ravno vehementno podpirati tistih članic EU (še zlasti je treba opozoriti na vzhodne, zaradi katerih se je tudi narava EU in Nata v marsičem spremenila po našem skupnem vstopu vanju) in ZDA, ki bi rade zaostrovale odnose z Rusko federacijo. Takšno opredelitev nacionalnega interesa je treba uravnotežiti s tistimi načelnimi stališči, ki naj jih država sicer zagovarja pri reševanjih drugih vprašanj v mednarodnih odnosih. Ko niso v nasprotju z nacionalnim interesom, jih je mogoče opredeliti kot zagovarjanje in aktivno sodelovanje pri oblikovanju in razvijanju zavezujočih mednarodnih standardov človekovih pravic s specializacijo na ranljivejše skupine ljudi, s katerimi se postopoma dvigujejo standardi varstva človekovih pravic prebivalk in prebivalcev Republike Slovenije (logika, ki je bila jasno izražena ob ratifikaciji evropske konvencije o človekovih pravicah brez pridržkov), in v krepitvi takšne vladavine mednarodnega prava, ki je skladna z našo ustavo.
Ko pa je v igri naš nacionalni interes, bo dovolj že, če bomo upoštevali dejstvo, da drugim akterjem v mednarodnih odnosih stopnje varovanja človekovih pravic ni mogoče vsiliti od zunaj. Zato velja upoštevati človekovo dostojanstvo ljudi po svetu, ki jih zunanjepolitično delovanje zadeva, kot minimalen standard presoje vseh drugih zunanjepolitičnih aktivnosti – samostojnih in prek EU. Dodaten prispevek slovenske zunanje politike in diplomacije k mednarodnemu miru in pravičnosti je do zdaj bil in mora ostati tudi v iskanju in zagovarjanju miroljubnih rešitev znotraj sistema Združenih narodov, ki jih v skladu z zmožnostmi slovenske družbe spremljata humanitarna pomoč in razvojno sodelovanje. A tudi pri tem je ključna naloga slovenske zunanje politike ustvarjanje čim boljših priložnosti za gospodarsko in siceršnje uveljavljanje Republike Slovenije ter njenih prebivalcev in prebivalk znotraj mednarodne skupnosti in EU. Iz povedanega sledi, da moramo jasno določiti tako tisto, kar varujemo z zunanjo politiko in diplomacijo, kot tudi načela, po katerih bi želeli oblikovati lastno samopodobo in vlogo v odnosu do drugih v mednarodni skupnosti. Čeprav ne bomo mogli preseči vseh dilem zunanje politike, bi s preoblikovanjem deklaracije in sprejemom strategije zunanje politike lahko imeli vsaj oprijemljivejša izhodišča za iskanje ravnotežja med lastnimi interesi in interesi mednarodne skupnosti. To je prvi pogoj, da si povrnemo tisto kredibilnost, ki smo jo izgubili z zunanjepolitično nenačelnostjo.