Prihodnost univerze – avtonomija v slonokoščenem stolpu ali javna odgovornost?

Tradicija

Nastavke kasnejšim, bolj sistematičnim spremembam v visokem šolstvu smo postavili že v prvi polovici 90. let. Že ob koncu leta 1994 sta se obe javni univerzi statusno preoblikovali, nastali so prvi samostojni visokošolski zavodi, v študijskem letu 1995/96 so univerze prepustile višješolski študij srednjemu šolstvu, poleg univerzitetnih programov so nastali tudi triletni visokošolski strokovni programi. Večja ponudba programov je posredno vplivala na večje število študentov (podvojeno število vpisanih), kar je povzročilo poslabšanje bivalnega standarda študentov in njihovega socialnega položaja. Sredstva, ki jih je država v tem obdobju namenila visokošolskemu študiju, niso rasla sorazmerno z večanjem študijskih generacij in širjenjem študijske ponudbe.

Razmah študijske ponudbe in večanje študentske populacije sta bila dogovorjena s soglasjem med stroko in politiko (Nacionalni program visokega šolstva, 2002) in konsenzualno načrtovana (večji delež prebivalstva z dodiplomsko in podiplomsko izobrazbo na 25 odstotkov že do leta 2005). V medsebojnem konsenzu sta stroka in politika vstopili tudi v proces oblikovanja »evropskega visokošolskega prostora do leta 2010«, s podpisom tako imenovane bolonjske deklaracije 1999. Ob obravnavi njenih učinkov je bilo na ministrski konferenci v Pragi (2001) v celoti podprto stališče, da je treba »visoko šolstvo šteti za javno dobrino, da je in bo ostalo v javni pristojnosti«. To poslanstvo univerz se je še utrdilo in obogatilo v Berlinu (komunike ministrov 2003) in Bergnu (komunike ministrov 2005).

V skupnem evropskem visokošolskem prostoru prevladuje težnja po poenotenju sistema (harmonizacija), ki naj uresničuje pravico državljanov do visokošolskega izobraževanja, javno veljavnost diplom, zagotovljeno financiranje iz javnih virov, primerljivo kakovost programov in standarde za njihovo izvedbo. To naj bi podpirala in uokvirjala tudi zakonodaja, ki pa naj bi ob vseh procesih »približevanja« omogočala tudi avtonomijo univerz.

Zakonodaja

Zakoni in podzakonski akti, ki urejajo visoko šolstvo, morajo omogočati uspešno delovanje integrirane, avtonomne in do družbe odgovorne univerze. Gre za načeli avtonomije univerze in njenega javnega poslanstva, ki se v razmerju med odvisnostjo od države v financiranju in svobodo v upravljanju navznoter zdita izključujoči. Po sprejemu zakona o visokem šolstvu v letu 1993 je prav povezava kategorij univerza – avtonomija – javne finance spodbudila kar nekaj ustavnih presoj. Pri tem je nujno poudariti, da je v ustavi avtonomija povezana s terminom državna univerza.

Slovenska ustava v svojem 58. členu torej ne govori o univerzi nasploh ali o javni univerzi, pač pa o natančno definirani državni univerzi. V obdobju oblikovanja nove zakonodaje je bila pojmu avtonomije namenjena predvsem pozornost do akademske avtonomije. Svoboda raziskovanja in poučevanja je bila kot uzakonjeno načelo postavljena v sistem. Akademska avtonomija se je pozneje razširila še na administrativno in finančno avtonomijo. O tej se slovenske (javne) univerze niso dogovorile. Kljub mnogim evropskim in svetovnim modelom uspešnega upravljanja so ohranile model posodobljene humboldtovske univerze po vzoru ljubljanske, to je največje med njimi.

V teh trendih Slovenija ni bila bistveno drugačna od drugih evropskih držav. Tako na primer Rossijeva (2009) piše o diverzifikaciji visokega šolstva skozi vzpostavljanje konkurenčnosti med univerzami v Italiji, ki jo povečujejo z razvojem novih študijskih programov. Prav to temo – konkurenco in različnost novih študijskih programov – so proučevali tudi portugalski raziskovalci (glej na primer Teixeira in dr., 2014). Njihove ugotovitve med drugim so, da je povečanje števila študijskih programov nastalo na zgolj nekaterih področjih, to so družbene vede, ekonomija, pravo ipd., ne pa na področju naravoslovja. Glede na izkušnje tujih držav bi pričakovali temeljit razmislek v slovenskem prostoru, kjer je prav prehod v bolonjski študij odprl možnosti za korenito vsebinsko reformo visokega šolstva. Avtonomnost, sicer opevana v vseh diskusijah, se na temeljnem področju delovanja univerz ni izkazala v polnem zamahu. Namesto temeljitega premisleka smo, tako se zdi, sledili drugim, predvsem pragmatičnim in praktičnim rešitvam, ki so se zdele najboljši kompromis v nekem času in prostoru, kar kaže na primer razdrobljenost študijskih programov.

Upoštevajoč, da avtonomija univerze predstavlja temeljno ustavno svoboščino, zakonska ureditev na področju slovenskega visokega šolstva ni izčrpno določila delovanja univerze kot pravne osebe in njene notranje strukture, ni pa niti odprla prostora njeni svobodni izbiri modela organiziranosti. Ostale so nerazjasnjene dileme, kako opredeliti razlike med javnim in zasebnim, med avtonomijo univerze kot enovite pravne osebe in avtonomijo njenih notranjih enot, med integracijo učinkovanja navzven in delitev notranjih odgovornosti pri tem, med formalno soudeležbo študentov pri odločanju in njihovi stvarni vlogi pri tem. Zakonodajalec je izbral institucionalni model univerze, ki se od stare, socialistične prakse razlikuje po vlogi članic univerze pri upravljanju in po njihovem razmerju do vodstva, vendar ni natančneje opredelil, koliko bosta smer in cilj tega preoblikovanja določena že v zakonu, koliko pa bo prepuščeno samim nosilcem univerzitetne avtonomije. Tako so se začela postavljati vprašanja o tem, kakšna naj bo demokratična organizacija visokošolskih institucij.

Predpostavke o sodobni univerzi

Država je sicer postavila izhodiščna pravila za avtonomno delovanje javnih univerz in temeljne določbe o njihovem statusu (odlok o ustanovitvi posamezne univerze, sprejet v državnem zboru), javna služba in javna odgovornost pa sta kljub splošni opredelitvi ostali v zraku. Lahko bi rekli tudi drugače. Zakonodaja je in temelji na predpostavki, da se notranji odnosi oblikujejo skladno z akademskimi standardi in kulturo odprtosti, dialoga in participacije vseh deležnikov pri vodenju univerze na temelju voljenih predstavnikov in ob uzakonjeni avtonomiji univerze. Ni pa predvidela, da so predpostavke lahko napačne, da je »človeški dejavnik« tisti, ki lahko potrdi napačne. Vse to najbrž ni dolžnost zakonodajalca, je pa dolžnost, ki jo je z aktom sodelovanja v okviru neke univerze sprejela akademska skupnost, da uravnava notranje odnose na participativen način.

Vodenje in upravljanje javnih univerz in s tem povezana avtonomija sta zato prepuščena vsakokratnemu izvoljenemu predstavniku akademske skupnosti, ki se v skladu s tradicionalnimi standardi prilagodi akademski praksi in pričakovanjem ožjega in širšega okolja. Uspešnost vodenja torej izvirno ni zaobsežena v načelu doseganja ciljev in dosežkov kot kazalnikov kakovosti posamezne univerze. Vodenje univerze je tako odvisno predvsem od akademske kulture, ki si jo je univerza zgradila v letih svojega obstoja. Glede na zelo različne tradicije in družbene ter ekonomske pogojenosti je ta lahko tudi zelo krhka ali celo ogrožena. Akademska kultura je odraz in rezultat notranjih odnosov med članicami pri doseganju znanstvene odličnosti in pedagoške učinkovitosti. Ne gre le za opuščanje podedovanih praks humboldtovske univerze ali za prestrukturiranje nekaj desetletij starih samoupravljavskih odnosov, gre predvsem za demokratična razmerja med članicami univerze, torej profesorji, raziskovalci in študenti, raziskovalci v inštitutih ter uporabniki izhodne vrednosti izobraževanja. Če te kulture ni, je način vodenja univerze odvisen od posameznika, ki mu je bila univerza zaupana. Torej ne gre več za avtonomijo univerze, temveč za avtonomno vodenje voljenega predstavnika ne glede na posledice. Tako se iskanje rešitev v najslabšem primeru lahko izteče v negotovo in zbegano ter kratkoročno usmerjeno »politično« delovanje, ki je docela tuje ideji univerze oziroma akademije.

Za uveljavljanje avtonomije univerze niti ni dovolj politična volja države, ne spodbujajo je mednarodne akademske prakse in modeli. Za uveljavljanje avtonomije v univerzitetni sferi so potrebne predvsem ustrezna institucionalna kultura, trdna akademska zavest in povečana odgovornost pri znanstvenem in pedagoškem delu. V razmerju do univerze je torej avtonomen tudi posameznik kot pedagog in raziskovalec. Ta mora biti znotraj univerze svoboden, znanstveno avtonomen, neodvisen, univerza pa organizirana tako, da izključuje odnose monokratičnosti, hierarhije, oblastne prisile in odvisnosti v smislu vezanosti na vsakokratno vodstvo univerze ali na vsakokratno visokošolsko politiko. V razmerju do univerze in države mora biti visokošolski učitelj ali raziskovalec odgovoren, pedagoško neoporečen ter zvest raziskovalni etiki in znanstvenemu poslanstvu.

Prihodnost

Miha Kovač predstavlja dve možnosti razvoja visokega šolstva. Ne da bi pritrjevali ali oporekali njegovemu razmišljanju, bi dodali naslednje. Ne le razumevanje avtonomije univerze, temveč njeno »izvajanje« v praksi bo pomembno oblikovalo poti visokega šolstva in razvoja univerz. Del tega bodo zagotovo načini povezovanja akademske skupnosti in odmik od fragmentarnosti, individualnosti in notranje kompetitivnosti, ki za udejanjanje avtonomije ni koristna. Kako se bo uresničeval paradoks – avtonomen posameznik kot član avtonomne skupnosti – bo vplivalo na avtonomijo univerze in na izpolnjevanje njenega poslanstva v družbi. Nova univerzitetna institucionalna kultura naj bi nastajala torej ob zavesti vsakega udeleženega v upravljanju univerze, da je s svojo vlogo in načinom, kako to vlogo uveljavlja, soodgovoren za uspeh in zunanjo podobo univerze kot hiše znanja in znanosti. Akademsko zavest utrjuje kot svobodomiseln posameznik, ki zavestno prevzema odgovornost za učinke znanstvenega in pedagoškega dela na študentsko populacijo in družbo kot celoto. Kot avtonomen in odgovoren posameznik gradi skupnost. Nasprotno pa avtonomija, ki prebiva v  svojem slonokoščenem stolpu, vodi v izkoriščanje posameznikov, v krepitev principov moči in avtoritarnosti nad principi subsidiarnosti in sodelovanja ter medsebojnega spoštovanja, ter v skrajni konsekvenci pripelje čez tanko črto avtonomije v nadzor, organizacijsko problematično vodenje in vedênje, ki je že domače številnim delovnim okoljem v sodobnih družbah.