Ekonomisti menimo, da je lastnina glavna pobudnica ekonomske dejavnosti in končni cilj. Subjekti na trgu sklepajo posle, ker so lastniki blaga. Lastnina je tako osnovni gradnik menjave in sklepanja poslov na trgu. Pomeni pravico do posedovanja. Vsak človek jo lahko ustvari skozi dedovanje, varčevanje ali lastno aktivnost. Klasični podjetnik je praviloma najpomembnejši nosilec napredka in gospodarskega razvoja. Danes imamo v Sloveniji bistveno premalo dolgoročnih lastnikov. Nakopali smo si dolgove in nestabilne lastniške strukture. Ustvarili smo strukturne pogoje za razvojno nazadovanje. Bolj kot kredite slovenska podjetja danes potrebujejo kapital. V času tranzicije se je mnogo kapitala, pogosto tudi na sporen način, prelilo v tujino. Ali smo mogoče pripravljeni in pod kakšnimi pogoji (davčna amnestija) za vrnitev slednjega?

Sedanja kriza je dokončno razkrila, da ne znamo učinkovito upravljati državne lastnine. Donos na enajst milijard evrov vredno državno premoženje je zanemarljiv. Cilj privatizacije je načeloma povečanje učinkovitosti. Zasebna lastnina to omogoča, toda ne nujno tudi zagotavlja. Toda katera podjetja privatizirati? Slovenska država mora pripraviti klasifikacijo naložb in strategijo, na podlagi katere bo mogoče presojati (ne)smiselnost prisotnosti državnega lastništva. Poslanci državnega zbora so v preteklem letu potrdili privatizacijski paket s 15 podjetji. Toda kako in kje nastajajo omenjeni seznami? Brez jasnih meril ni dobrih rešitev, zgolj improvizacijske. In ravno v tem je težava, saj sproža dodatno politizacijo že tako političnega procesa.

Poglejmo primer Telekoma, ki se je znašel na seznamu za prodajo. Ali je na primer kdo v RS presodil (ne)realnost grožnje in posledice njegove prodaje z varnostnega vidika? Informacijsko-komunikacijska tehnologija je namreč danes pomembno vozlišče (telefonska omrežja, medmrežja, optična vlakna, satelitske povezave), od katerega so odvisni številni sektorji (npr. promet, finance, javna uprava). Temeljna (informacijska) infrastruktura bi morala zato ostati v državni lasti. Na ravni uporabniških storitev je konkurenca seveda nadvse zaželena.

Kaj želimo s privatizacijo doseči? Katerim širšim ciljem sledimo? Da bi se izognili dilemi, lahko sledimo slovenski ustavi, kjer v 67. členu jasno piše, da ima lastnina gospodarsko, ekološko in socialno funkcijo. Toda kako dobro v resnici razumemo socialno funkcijo lastnine? Adam Smith skozi nevidno roko trga poudarja, da posameznik najbolj prispeva k splošni blaginji skozi zasledovanje lastnega ekonomskega interesa. Socialno funkcijo zasebne lastnine tako razumemo kot posledico njene uporabe. Toda metafora o nevidni roki predvideva tudi spoštovanje pravil igre in higieno v družbi. Samo pravna država in odgovorno vedenje poslovnežev lahko uskladita zasebni in javni interes. Socialna funkcija lastnine se še močneje izrazi v povezavi z državno lastnino. Ta je last vseh državljanov, zato je družbeno odgovorno upravljanje le-te še bolj pomembno kot pri zasebni. Zaradi pomembnejše socialne funkcije je državna lastnina pogosto tudi manj učinkovita od zasebne.

Obstajajo tudi skupne dobrine, kjer določena skupina ljudi kolektivno deluje in jih upravlja. Ključnega pomena je razumevanje odgovornosti in vzajemnega nadzora. Pobuda o alternativnem odkupu Mercatorja in njegovo preoblikovanje v delavsko-dobaviteljsko-potrošniško zadrugo je primer takšne pobude. Usodo enega izmed najpomembnejših slovenskih podjetij je v največji meri zapečatila politika, saj je bil Mercator vseskozi predmet političnih preigravanj in obračunavanj. Denarja za odkup Mercatorja najverjetneje ne bo mogoče zbrati v okviru planiranih zadružnikov. Obenem je izbira Agrokorja kot kupca popolnoma neposrečena, saj je njihov poslovno-razvojni model identičen tistemu, zaradi katerega se je Mercator v osnovi znašel v težavah. Ne glede na to pobuda odpira vprašanje zadružništva. O potrošniških zadrugah v Sloveniji domala ne govorimo. Ljudje morajo doumeti, da je lastnino mogoče razumeti ne samo kot pravico, ampak tudi kot zavezo medsebojne odgovornosti. In v tem je dodana vrednost zadnje civilnodružbene pobude za Mercator.

Lastnina predstavlja za vse naše družbene akterje izhodišče ekonomske moči in političnega vpliva. Težav nimamo zaradi državne, ampak zaradi strankarske lastnine. Skušnjave politikov so namreč prevelike. V državnih podjetjih se napajajo tako levi kot desni. V njihovem ospredju namreč niso razvojni interesi države, ampak njihovi plenilski interesi. Ali bo privatizacija rešila problem korupcije? Najverjetneje ne, saj je korupcija močno prisotna tudi v državah s prevladujočo zasebno lastnino.

Današnje privatizacijske odločitve bodo imele dolgoročne posledice. Prvenstveno je treba izhajati iz klasifikacije naložb in strategije. Presojati je treba konservativno, od primera do primera in ob tem upoštevati vse širše družbene učinke posamezne privatizacije. V izognitev novim mercatorjem.