Slovenski državni holding (SDH) mora do jutri vladi poslati poročilo o tveganjih, ki bi jih imel Agrokorjev prevzem Mercatorja za domačo prehrambno industrijo in zaposlenost v državi.
A če je predsednik uprave SDH Matej Pirc še konec minulega tedna poudarjal, da se ne nameravajo vmešavati v prodajo Mercatorja, so v državnem upravljalcu zdaj stopili korak nazaj in očitno nameravajo izpolniti naloženo nalogo. Kot so pojasnili, si bodo prizadevali dobiti podatke, ki bi bili podlaga za pripravo poročila za vlado, medtem ko gospodarski minister Metod Dragonja od njih pričakuje, da bodo opravili »neodvisno strokovno presojo«. Kako kakovostno delo bodo v SDH lahko opravili v tako kratkem času, za zdaj ni znano.
Prav tako se zastavlja tudi vprašanje, zakaj je vlada z naročilom »neodvisne strokovne presoje« tako dolgo odlašala. Dragonja in kmetijski minister Dejan Židan sta predstavnikom kmetov in sindikatov minuli mesec sicer zagotavljala, da bosta zahtevala jasno stališče vlade in ne, da bo vlada to odgovornost preložila naprej.
Prelaganje odgovornosti utegne državo drago stati
Prelaganje vročega kostanja iz vlade na SDH in iz slednjega naprej na državne banke ter mižanje pred problemom pa utegneta državo v prihodnosti zelo drago stati. Mercator vsako leto državi namreč nakaže kar okoli 120 milijonov evrov različnih davščin in dajatev. Za primerjavo; to predstavlja več kot polovico zneska, ki ga je vlada nameravala pobrati z nepremičninskim davkom. Vpliv Mercatorja na domače gospodarstvo pa je še bistveno večji, in če bi zaradi izčrpavanja po prevzemu trgovec zašel v težave, bi se te zagotovo prenesle na velik del slovenskega gospodarstva.
Prek Skupine Mercator slovenski pridelovalci in živilsko-prehrambna industrija vsako leto ustvarijo okoli pol milijarde evrov oziroma četrtino vseh svojih prihodkov. Prav na plečih dobaviteljev in zaposlenih pa bo Agrokor poslušal odplačati dobršen del prevzema slovenskega trgovca. Kot smo razkrili v Dnevniku, namerava Agrokor samo pri Mercatorjevih zaposlenih na leto »privarčevati« med 15 in 20 milijoni evrov. To v primeru Mercatorja pomeni od 1200 do 1600 manj zaposlenih, kar bi za državo na eni strani pomenilo višje stroške socialnih transferjev, na drugi pa manj pobranih davkov. Med 35 in 40 milijoni evrov prihrankov namerava hrvaška skupina najti tudi z znižanjem cen pri dobaviteljih, katerih največji strah so zagotovo prav Agrokorjeve poslovne prakse. Če bi namreč Agrokorju v Mercatorju po prevzemu uspelo uveljaviti svoje plačilne roke, ki v povprečju znašajo kar 200 dni, bi morali vsi dobavitelji slovenskega trgovca skupno zbrati več kot 400 milijonov evrov dodatnih likvidnostnih sredstev. Takega bremena številni zagotovo ne bi prenesli in bi bili tudi sami prisiljeni v odpuščanja, če ne celo v zaprtje podjetij.
Država še vedno pomembna lastnica
Toda medtem ko se vlada in SDH izgovarjata, da ne prodajata Mercatorja in torej na prodajne postopke ne moreta vplivati, (ne)hote pozabljata, da je velik del lastništva trgovca še vedno v posredni državni lasti. Državne banke imajo v lasti skoraj 20 odstotkov Mercatorja, obenem pa državna podjetja obvladujejo tudi skoraj polovico lastništva Pivovarne Laško, ki ima skupaj s svojimi hčerinskimi družbami v lasti četrtino vseh Mercatorjevih delnic. Tudi v razvitih državah vlade ne spremljajo zgolj ob strani prevzemov pomembnih podjetij, temveč se v njih pogosto aktivno vključujejo. Zavedajo se namreč, da lahko napačne odločitve še v letih po prevzemih za državno blagajno pomenijo velik udarec. Tudi zato dajejo finančni stabilnosti prevzemnikov in njihovim načrtom zelo velik poudarek.
Tudi v NLB pod vodstvom Janka Medje bi prodajo Mercatorja Agrokorju le stežka lahko upravičili kot koristno za banko in gospodarstvo. Že če bi ponovno pogledali svoja pojasnila, s katerimi so v začetku leta 2012 pred Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) branili prodajo slovenskega trgovca Agrokorju, bi hitro ugotovili, da ta že dolgo več ne držijo vode. Tedaj so v NLB zagotavljali, da so bojazni AUKN odveč, saj da je Agrokor pristal na stroge zaveze, prevzem Mercatorja pa da bo financiral z najmanj 70 odstotki lastnih sredstev. Toda namesto s kapitalom bi sedaj Agrokor prevzem financiral skoraj izključno s posojili. Poleg tega so v kupo-prodajni pogodbi zgolj zelo ohlapne zaveze, ki bi jih Agrokor lahko brez večjih težav zaobšel in na Mercatorjevih trgovskih policah dal prednost svojim prehrambnim podjetjem. Ali so v zadnjih dveh letih morda ponovno ocenili tveganja posla ter njegovega vpliva na dobavitelje in širše okolje, v NLB niso želeli odgovoriti, češ da poslov v teku in odnosov s strankami ne komentirajo.
Mizerni prilivi zaradi prevzema
Večjih pozitivnih učinkov zaradi prodaje Mercatorja v slovenskem gospodarstvu ni pričakovati. Skupno bi Agrokor za vse delnice Mercatorja namreč plačal le še nekaj več kot 300 milijonov evrov, od česar bi državne banke prejele zgolj dobrih 50 milijonov evrov. S prodajo Mercatorja bi se tako po neuradnih izračunih sprostilo le okoli štiri milijone evrov kapitala NLB in polovico manj pri NKBM. Tudi dobršen del 200-milijonske dokapitalizacije Mercatorja, ki bi jo po nakupu moral izvesti Agrokor, bi skoraj v celoti zaobšel Slovenijo. Večji delež teh sredstev bi moral Mercator nameniti za poplačilo posojil, ki jih je najel pri tujih bankah. Z znižanjem kupnine za delnice Mercatorja s 120 na 86 evrov se je krepko znižal tudi izkupiček za Skupino Pivovarno Laško. Ta bi namreč s prodajo Mercatorja svojo zadolženost lahko znižala za vsega okoli 20 odstotkov, na še vedno neobvladljivih 260 milijonov evrov.
