A potem bo prišel petek, 27. junija. Vakuum. Dan brez smisla in orientacije. Dan, ko bo pesnik, kot v Zvezdici Zaspanki, iskal rimo na besedo lonec, ko otroci ne bodo spali in bodo jokali, mamice pa jim bodo brez uspeha kuhale kamilični čaj s kumino, ko bodo morjeplovci izgubljali pot sredi oceana... Dan, ko bo v Braziliji na svetovnem prvenstvu v nogometu dan počitka. Nobene tekme. Nobenega favla, nobene sporne enajstmetrovke, nobenega brljavega sodnika, nobenega udarca z glavo v glavo nasprotnika. En velik nič.
In bodo ljudje viseli na gostinskih vrtovih in buljili v abotne oddaje, kjer ljudje, ki jih fuzbal ne zanima, razlagajo, zakaj je fuzbal brezvezen, in potem na dolgo in široko – v oddaji namenjeni nogometu – razlagajo o vsem ostalem, samo ne o nogometu in/ali Braziliji. Klekljarica bo zanesljivo zanimiva gostja, saj je možu pred leti naredila lep prtiček za na televizijo in ga nanjo položila prav takrat, ko je mož spremljal tekmo med Radničkim iz Niša in Slobodo iz Tuzle. Morda še kakšen psihiater, ki ve o fuzbalu dovolj, da lahko gel v laseh označi za falično kompenzacijo in rokavice na vratarjevih rokah za posledico predolgega obdobja dojenja.
Pralni stroji bodo v cenejši tarifi na polno vrteli reprezentačne drese, prepojene s potom, pivom in ostanki čipsa, ki že malce popuščajo na šivih tam, kjer športni trebuščki navijačev izvajajo največji pritisk. V štacunah bo mir, za denarnice dan počitka in morda, ampak res samo morda, bo ta dan koga celo zanimalo, katere stranke bodo v povezovanju iskale svojo priložnost na dan finalne tekme in koga bo ta dan gostil predsednik republike. Večina pa bo ta dan odtujena, zamaknjena in pravzaprav nevarna. Ceste bodo namreč polne izpraznjenih in nezbranih ljubiteljev fuzbala, ki v abstinenčni krizi ne bodo videli ne kolesarjev ne pešcev.
Ja, 27. junija se nam bo zdel konec sveta kot piknik na sončen dan.
