V zadnjih tednih sem iz ust prav vseh sogovornikov iz pravniških vrst, tako odvetnikov, tožilcev in sodnikov kot tudi pravnikov z akademskega področja, lahko slišal enotno mnenje – ustavno sodišče mora pritožbo predsednika SDS zavreči že iz povsem formalnega razloga, preprosto zato, ker še ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki jih ima na voljo. Na takšno strinjanje pri pravnikih, če smo povsem odkriti, naletimo resnično zelo redko. Zato je še toliko bolj presenetljivo, da si kljub povsem jasni situaciji prav nihče od teh pravnikov ni upal napovedati, kako se bo končala Janševa epizoda na ustavnem sodišču. Kar je verjetno sploh najbolj skrb zbujajoč signal v celotni zgodbi – vsem je popolnoma jasno, da je določena politična opcija »zavzela« del ustavnega sodišča, jasno ni le to, ali lahko v tako politično delikatnem primeru tudi prevlada.

Pri poročanju o delu sodišč se sicer vedno izogibamo pisanju o posameznih sodnikih, a si tokratni primer zaradi spornega ravnanja treh sodnikov, Ernesta Petriča, Jana Zobca in Mitje Deisingerja, zasluži izjemo, saj so že s svojimi preteklimi ravnanji poteptali eno najpomembnejših načel v sodstvu, ki pravi, da je pri sodnikih izredno pomemben že sam videz nepristranskosti. Zobec in Deisinger sta namreč kot vrhovna sodnika leta 2006 javno podprla enega od kandidatov za ljubljanskega župana, Zobec pa se je tudi močno izpostavljal pred imenovanjem predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše in generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, ko jima je javno očital nekatera menda sporna ravnanja v času nekdanje socialistične države. V takšna obračunavanja ga je zaneslo, čeprav bi se morali sodniki tako službeno kot zasebno vesti zadržano. Petrič pa je nenavadno razumevanje sodniške nepristranskosti izkazal nedavno, ko je tik pred razglasitvijo sodbe višjega sodišča v zadevi Patria izjavil, da mora biti ta sodba v pravniškem smislu »vodotesna«. Kar je izzvenelo kot prikrita grožnja višjim sodnikom, naj zelo dobro razmislijo o svoji odločitvi, neodgovorjeno pa je ostalo tudi vprašanje, zakaj bi morala biti sodba Janši bolj »vodotesna« kot katera koli druga, saj smo pred zakonom vsi enaki.

Ob vsem skupaj se zato kot najpomembnejše poraja vprašanje, kaj je narobe s sistemom, ki dopušča imenovanja takšnih sodnikov na najpomembnejša mesta v sodstvu, in kako ga spremeniti, da se politiki v prihodnje prepreči vpliv na najvišji organ sodne oblasti.