Volilna abstinenca je tudi tista, ki najbolj usodno spreminja politični zemljevid celotne EU. Volitve namreč nimajo kvoruma, saj so demokratična pravila pisali v času, ko se je bilo treba za volilno pravico boriti, ko so bile privilegij in čast ter si nihče ni predstavljal, da bo nekoč čas, ko se bodo volilci tej s krvjo priborjeni pravici, svetinji prostovoljno večinsko odrekli, ker bodo povsem pasivizirani ali pa ne bodo več verjeli v poštenost izbire. In tako ob vsesplošni volilni pravici o našem življenju – paradoksalno – odloča vedno manj ljudi. Vsak politik, ki zmore vsaj minimum demokratičnega razmišljanja, bi se zato moral odločno boriti proti temu raku demokracije, ki spodjeda legitimnost vsake odločitve in vsake oblasti. Predvsem pa bi to moral vedeti predsednik države. Ki ga žal nimamo, saj ga že tri leta uprizarja neki vase zagledani amater, ki ljubi ročna dela in napihnjena frazarjenja o tem in onem, ko bi moral odločiti in prevzeti odgovornost, pa se skrije pod mizo (komisij, v primeru KPK, pravnikov v primeru volitev). Ki je predsedniški funkciji, ki je bila vedno predvsem simbolna, odvzel še to simbolno težo in jo spremenil v klovnovski dvor, kjer se kralj najraje igra z vlakci.

In to bi seveda morali vedeti tudi pravniki. Ni ga nedotakljivega legalizma, ki bi smel biti v demokratični državi nad demokratičnostjo volitev, to demokratičnost pa zagotavljajo le optimalni volilni pogoji. Spomnimo se cirkusa okoli tega, ali bodo lahko trije domobranci v Argentini volili ali ne. Spomnimo se pokončne odločitve US, da referendum ne sme biti na zadnji dan praznikov, ker je veliko ljudi še odsotnih. Zdaj tudi več sto tisoč potencialno odstotnih volilcev ni več pomembnih. Ta logika seveda lahko pomeni le to, da smo pač med državami, kjer bi politiki radi zamenjali ljudstvo, in zato razpišejo volitve v času sredi počitnic, ko imajo možnosti predvsem tisti, ki so na stole že prilepljeni. Po drugi strani pa smo država, kjer se pravnikom zdi, da je spoštovanje v ustavi zapisanih rokov bolj pomembno od pravice volilcev do seznanitve s političnimi programi in do volilne udeležbe. Njihova interpretacija kaže, da predvolilna dogajanja in volitve razumejo kot pravno čist, a vsebinsko nepomemben ritual, ki ga je pač treba opraviti čim prej. Ali, če parafraziram Boruta Pahorja, največja kvaliteta naslednje vlade bo njena hitra izvolitev. Da bodo v njej popolne neznanke in stari igralci, ki so nas v godljo pripeljali, se jim očitno ne zdi problematično. Kajti spet ni bilo niti enega samega glasu, ki bi pozval vsaj k takojšnji pripravi zakonskih sprememb, ki bi v bodoče preprečile volitve poleti.

In potem je tu seveda še vprašanje obsojencev. Spet: niti ene same pobude za uzakonitev elementarne politične higiene, ki bi obsojenim in zapornikom onemogočila kandidiranje za politične položaje. Ne, prav ničesar nočejo spremeniti, ne politiki, ne pravniki, ne predsednik. Že vedo, zakaj.

Ko torej Miroslav Mozetič pravi, da ustavno sodišče ni psihiatrija, se to sliši dovolj cinično, da se zdi zabavno, a cinizem je pri tistih, ki imajo moč, zelo škodljiv in bi moral biti predvsem pravica ljudstva, ki prenaša posledice njihovih diagnoz. Poleg tega ta izjava enostavno ne drži. US je najvišji, psihiatrični oddelek pravosodja, ki naj bi v imenu državljanov krotil norce (sodnike na nižjih stopnjah, politike), ki ne poznajo ali ne razumejo ustave in zakonov ali pa jih zavestno kršijo. V naši kratki državni zgodovini pa se je na žalost večkrat izkazalo, da bi ta psihiatrični oddelek moral biti zmožen tudi osnovnih oblik samoanalize in samozdravljenja.