Sta za vse, kar se trenutno dogaja na Bližjem vzhodu in grozi s povsem nepredvidljivimi posledicami, res krivi napačni odločitvi zadnjih dveh ameriških predsednikov? Če vprašate Tonyja Blaira, Bushevega glavnega zaveznika v iraški avanturi, nikakor ne. Da ta bližnjevzhodna država krvavo poka po verskih in nacionalnih šivih v obnovljeni sektaški vojni iz časa ameriške okupacije v letih 2006 in 2007, je namreč za Blaira zgodovinska nuja. Sicer ni uporabil prav tega izraza, je pa za britansko televizijo Sky dejal: »Lahko do neskončnosti razpravljate, ali je bilo prav ali ne, kar smo storili leta 2003, toda kar koli smo že naredili, ostaja dejstvo, da je vseskozi problem globoka nestabilnost v regiji in Iraku.« Dodal je še, da bi v primeru, če Sadama Huseina ne bi odstranile ameriške in britanske enote, tega odplaknila arabska pomlad, katere posledica je tudi sirska državljanska vojna. Ko k temu dodamo tisočletje star razkol med suniti in šiiti ali pa kolonialno vsiljene razmejitve po padcu otomanskega imperija, smo hitro na spolzkem terenu ugibanja, ali je bilo prej jajce ali kura. A dilema je napačna, saj zamegljuje sedanjo odgovornost za civilizacijski somrak v Iraku, ki, sodeč po posnetkih, ki krožijo po spletu, ni več boj, ampak mesarsko klanje. Eden vzrokov za to je tudi to, da teh bojev ne vodijo države in vojske, ampak njihovi pogodbeniki oziroma plačanci s plenilskim nagonom, pripravljeni vsak čas zamenjati gospodarja.

Ameriška vojska, ki se je že sama krepila s plačanci napol zločinskih blackwaterjev, je pred odhodom iz Iraka menda izurila milijonsko armado novih varnostnih sil, ki naj bi zagotovila prehod v stabilno, če že ne demokratično povojno državo. Iz Mosula je prišla pomenljiva novica, da je le kakšnih 800 džihadistov zavzelo mesto v varstvu okoli 30.000 iraških vojakov in policistov, ki se s številčno skoraj 40-krat šibkejšim nasprotnikom niso niti spopadli, ampak so mu enostavno predali orožje in opremo ter se razbežali skupaj s še pol milijona civilistov. Peščice fanatikov očitno postajajo močnejše od najemniških vojská, ki jim ni jasen cilj in še manj poslanstvo.

V bližnjevzhodnem eksplozivnem kotlu je to lepo razvidno in prav zato je bila na hitro skrpana nova iraška vojska po odhodu Američanov s strani šiitskega premierja Malikija zlorabljena v sektaške namene ter postala del varnostnega problema in ne rešitve. Ta je zdaj prepuščena improviziranju, v katerem igrajo glavno vlogo tudi tako neverjetne kombinacije, kot je ameriško-iranska pomoč šiitskemu režimu v Bagdadu, ki je tihi zaveznik bližje mu ločine Asadovih alavitov v Siriji, vsi po vrsti pa so trn v peti glavnih zaveznikov ZDA na tem območju, Izraela in Savdske Arabije. Pri tem vsi modro molčijo o Kurdih, ki so si v Iraku kot bežno novico v sedanji zmedi prisvojili z nafto bogati Kirkut, znajo pa ob nadaljnjem prekrajanju mej začeti udejanjati svoje dolgoletne želje po lastni državi še v Iranu in Turčiji, tudi članici Nata. Resnični glavoboli šele prihajajo.