Predpoletni Dunaj, ki se s svojim bogatim kulturnim programom že lep čas uvršča med vodilne evropske, če že ne tudi svetovne kulturne metropole, so od prve polovice maja zaznamovali Dunajski slavnostni tedni (festival se je končal v nedeljo), ki so še dodatno zgostili že sicer obširno umetniško ponudbo. To, kaj vse zmore v nekaj dneh obiskati gost, če mu ob obiskovanju številnih likovnih razstav za počitek ostane zgolj, kot navadno, ponedeljek (pa še ta ne, saj sta Albertina oziroma Belvedere odprta), je težko strniti v izbrani vrednostni lestvici: čemu sploh dati prednost?
Temeljito oživljanje spomina
Morda bi lahko uvodoma zapisali, da je razstavni nabor trenutno namenjen predvsem oživljanju spomina na velikopotezne dogodke (na primer razstava o likovnih izmenjavah 19. stoletja med nemško in avstrijsko prestolnico v Belvederu, ki se je sklenila te dni), pa na začetke nastanka Albertine, se pravi na izbrane umetnostne predmete obeh njenih ustanoviteljev, vojvode Alberta Sachsen-Teschna in njegove žene Marie Christine. Množice se tako še posebno valijo na ogled stotih risarskih mojstrovin s podnaslovom Dürer, Michelangelo, Rubens (kar so seveda imena najpomembnejših med renesančnimi in baročnimi klasiki), ki je v Albertini na ogled do 29. junija; tam vsi iščejo Dürerjevega rjavega zajčka v akvarelni izvedbi, Michelangelovo najboljšo risbo moškega hrbta z rdečo kredo, medtem ko se kar težko odločijo med risarskimi Rubensovimi zasnovami, ki segajo od razkošnega ženskega kurvaturnega oblikoslovja do virtuoznih pejsažnih zapisov.
Dunajski muzealci pa v iskanju (in seveda potrjevanju) memorialnih dogajanj očitno prisegajo tudi na prelomno drugo polovico preteklega stoletja. Pri tem je ob fotografijah znamenitega ameriškega filmskega režiserja Stanleyja Kubricka pod naslovom Eyes Wide Open v Bank Austria Forum (razstava, ki bo odprta do 13. julija, je v nekoliko zmanjšanem obsegu že gostovala v Benetkah pred dobrimi tremi leti), ki so vezane predvsem na Kubrickov skoraj reportažni vstop v hollywoodsko zvezdniško sceno, torej v igralsko-lepotni glamur, težko govoriti kot o predkontekstu kasnejših Kubrickovih filmskih ambicij in uresničenj. Zato pa je izjemno zanimiv, skoraj drzno izbran historično-muzejski memento ponujen v najnižjem razstavnem prostoru Albertine – to je razstava Blow-Up (na ogled do 17. avgusta). Morda bi se komu zdelo sploh neprimerno, da tak projekt zaide v prostore znamenite, nekdaj samo grafične zbirke, ki pa je očitno s stalnim dopolnjevanjem in pomlajevanjem kuratorskega osebja že zdavnaj prešla svoje osnovne intence. Toda tokrat gre očitno za več: za zgodovino fotografije par excellence iz znamenitega londonskega obdobja swinging sixties.
Od Povečave do revolucije
Projekt, kot je očitno že iz naslova, obravnava znani film Michelangela AntonionijaPovečava iz leta 1966, in sicer skozi 250 fotografskih eksponatov. Osnovna ideja omenjenega filma počiva na odkritju umora na povečavi fotografskega posnetka, ki ga opravi mlad, še neznan fotograf v zasebnem parku; ta si s pomočjo tega odkritja želi zagotoviti vstop v bogati svet fotomodelov in popartističnih umetnikov. Antonionijeva zamisel je bila, da skozi lik mladega fotografa oziroma njegove posnetke, predstavljene v filmu (v originalu pa ponujene na tej razstavi), zabeleži vso tedanjo znamenito plejado imen, kot so na primer David Bailey, Terence Donovan, John Hillard, Don McCullin in John Stezaker, ter spregovori o glamurju in kultnem uživaštvu omenjenega časa. Med fotografskimi eksponati je tudi originalna slika tedaj nove britanske abstraktne slikarske zvezde Iana Stephensona, ki je prisotna v enem izmed filmskih prizorov, ter tri dela očeta britanskega poparta Richarda Hamiltona – eno med njimi predstavlja znamenito upodobitev vklenjenega moškega para, ki je kot objavljena časopisna fotografija o škandalu na odprtju londonske galerije Fraser (policija je vklenila lastnika galerije in razstavljalca zaradi kajenja marihuane v javnem prostoru) obšla skoraj ves svet.
V razstavnih prostorih Künstlerhausa, ki ga upravlja dunajsko umetniško združenje s številnimi tujimi člani in kjer je pred desetletjema arhitekt Boris Podrecca zasnoval razstavo Jožeta Plečnika, pa se je iztekla razstava s pomenljivim naslovom I am a drop in the Ocean (»Sem le kaplja v oceanu«) s podnaslovom Umetnost ukrajinske revolucije. Pretežno slikarska dela, pa tudi videoposnetki, fotografije in instalacije, so bila prikazana v sodelovanju s kijevskim muzejem Mistetski Arsenal; nastala so v času, ki so mu tudi posvečena – od novembra 2013 do februarja letos. Razstava je seveda dala misliti tako zaradi aktualnosti svoje vsebine kot formalne izvedbe in zlasti pričevalnosti, s katero je dokazala, da se je na nasilno resničnost mogoče odzivati z dostojanstveno interpretacijo in distanco – tako s klasičnimi kot s sodobnimi mediji –, ne da bi zašli v izrazno krizo neke romantizirane naracije. Na skoraj tisoč kvadratnih metrih so se vrstila dela skoraj štiridesetih umetnikov v mešani medijski postavitvi, od instalacije Miroslava Vajde iz naloženih avtomobilskih gum, izmed katerih se je sukljal (umetni) dim, ki je nastala po posnetku gorečih barikad, do padlih teles na oljni sliki Revolucija duhovVasilija Tsagolova ali podobe Kje je tvoj brat?Nikite Šalenila, parafraze na Rembrandtovo Anatomijo dr. Tulpa, kjer so Rembrandtove vedoželjne zdravnike zamenjale zakrinkane oborožene postave morilcev.
