Fantje in dekleta v belih opravah so se posedli v krog ter z glasnim ploskanjem in ubranim petjem spremljali dogajanje v sredini, kjer sta dva capoeirista že začela svojo premišljeno igro močnih in hitrih udarcev. Ritem je narekovala bateria, orkester, sestavljen predvsem iz tamburina s kraguljčki, bobna in berimbaua, tradicionalnega glasbenega loka z eno struno, osrednjega glasbila v orkestru, ki naznani začetek in konec ter narekuje ritem. Zbrani so se prepustili živahnim taktom capoeire, tradicionalne brazilske veščine, ki naj bi jo po za zdaj najbolj uveljavljenem prepričanju v ta del Južne Amerike prinesli sužnji iz afriških držav in se tako pod pretvezo plesnih korakov urili v borilni veščini. Capoeira naj bi sužnje z glasbo in plesom spominjala na domovino, borbeni gibi, zakrinkami s plesom, pa so jim vlivali upanje na preživetje.
Brez neposrednega napada
»Čeprav je osnova plesni korak, ki ga spremlja glasba in bi capoeiro lahko opisali kot plesno igro, je to pravzaprav borilna veščina. Je serija gibov, s katerimi se dva capoeirista odzivata drug na drugega in se tako na nek način pogovarjata,« pojasnjuje Urška Habjan, ki pod mentorstvom mestra Henriqueja Simõesa vodi redne treninge v športno-kulturnem društvu Capoeira Slovenija. »S plesnim gibom postaviš vprašanje in drugi nanj odgovori, se umakne. Ključna je improvizacija, saj lahko med serijo udarcev in umikov človek izbere tiste, ki se mu zdijo v danem trenutku najbolj primerni,« dogajanje v sredini kroga, podobno plesnemu dvoboju, opisuje Habjanova, ki se je s to veščino prvič srečala pred enajstimi leti v Salvadorju.
Če je pri drugih borilnih veščinah gibanje predvsem linearno, so pri capoeiri v ospredju krožni gibi in akrobacije. Veliko je trikov, izzivanja, nepredvidljivih in hitrih udarcev, a brez neposrednega napada. »S pridobljenim znanjem se počutiš varno in samozavestno. Če bi se znašla v situaciji, ko bi se morala braniti, bi se znala odzvati,« pripoveduje Vita Poštuvan. Trenira že dobrih pet let in pravi, da ti brazilski temperament sčasoma pride v kri: »Naučiš se izražati tudi s telesom, kar je bolj kot pri nas značilno v latinskoameriških državah.«
Driblanje kot pri nogometu
V Braziliji je capoeira, pojasnjuje Habjanova, drugi nacionalni šport: »Je takoj za nogometom, s katerim jima je skupno, tako kot tudi s sambo, preigravanje nasprotnika. To 'driblanje', kjer so ključni boki, je značilno za Brazilce. Zato pravijo, da so tako dobri v nogometu.« Ob tem dodaja, da je capoeira močno povezana tudi z načinom življenja Brazilcev, ki se sklada z njihovo družbeno situacijo. »Stopnja spolnega in rasnega nasilja je v državi visoka. Zato je zanje to, da morajo nekoga preigrati in se znati braniti, nekaj povsem običajnega,« pravi Habjanova.
»Vadba pozitivno vpliva na medčloveške odnose in jih uravnoteži. Ob redni vadbi se vadečim izboljša samopodoba, vadba pa pozitivno vpliva tudi na njihovo kritično presojo, kreativnost in avtonomijo. Ritual capoeire in skupinska vadba poudarjata kolektivnost in sodelovanje ter tako omogočata, da se vsak nauči soobstajati z različnimi ljudmi in njihovimi značajskimi posebnostmi,« pa je o veščini zapisal mestre – mojster – Henrique Simões.
Batizado, »krst« novincev
Medtem ko so krožni gibi capoeire v ritmu glasbene spremljave nekoč predstavljali upor proti zatiranju, je ta veščina danes namreč priljubljen način rekreacije vseh generacij. »Sprva se je za vadbo odločalo več starejših, zdaj pa je vadba vse bolj priljubljena med otroci,« pojasnjuje Habjanova. Najstarejša članica v društvu Capoeira Slovenija šteje že več kot šestdeset let, medtem ko je najmlajši član star le tri leta. »Vsak sodeluje toliko, kot lahko, saj se treningov udeležujejo ljudje z različnimi dispozicijami. Nekateri so morda bolj močni v glasbi, drugi v tehničnem znanju gibov. Njihov napredek ocenjujemo vse leto, na koncu pa jih čaka zaključni izpit, na katerem si priborijo ustrezno barvo pasu. Ker se upoštevata znanje glede na zmožnosti in napredek, ni nujno, da imajo vsi z enako barvo pasu tudi enako znanje.«
Tako minuli konec tedna, ko so v šišenski Hiši športa Ilirija na zaključnem seminarju svoje znanje pokazali člani društva, pretirane treme ni bilo čutiti. »Dobil bom belo-rumeni pas,« je bil odločen osemletni Jaša, ki je imel okoli pasu sicer že zavezan belo-zeleni pas, prvi, ki ga mladi capoeirist na batizadu, kar v prevodu pomeni krst, lahko pridobi. »To je že moj drugi izpit. Da se vpišem, sem se odločil, ko sem v Piranu videl, kako so delali stoje in druge akrobacije. Odločil sem se, da se tega naučim.« Če bo vztrajen, si bo Jaša prihodnje leto lahko okoli pasu zavezal že belo-modro kombinacijo, potem pa je pod okriljem društva, ki predstavlja šolo capoeire Nação Capoeira, med otroškimi pasovi moč osvojiti še šest pasov, medtem ko je odraslih pasov skupno sedemnajst.
