Po dotiku je švigal kot torpedo

Končno. Takšen dosežek na domači progi sem čakal vse od svetovnega prvenstva leta 2010. Zmaga je še toliko slajša, saj se mi je taktični načrt podrl z dotikom že pri drugih vratih. A nisem obupal, saj sem že v polfinalu spoznal, da lahko tudi z dvema sekundama pribitka dosežem visoko uvrstitev. Spodnji del sem odpeljal odlično, šel sem na vse ali nič, krajšal linije, zato je nekajkrat šlo zelo na tesno. Od dotika do cilja je bila vožnja čista popolnost. Bolje ne gre.

Velika. Že lani sem bil hiter, a sem naredil napako. Potrebnih je veliko tekem, da prideš do takšne ravni in se zaveš, da si lahko tudi z dotikom vrat zelo visoko, če vztrajaš in se boriš do konca. V kvalifikacijah je bila postavitev proge še malce težja. Tujci so delali veliko napak, Slovencem pa je dobro steklo. Berčič je zmagal lani, letos je bil Božič tretji, jaz pa prvi. Zmaga v Tacnu je nekaj najlepšega v moji dosedanji karieri.

Ob bok bronasti kolajni s svetovnega prvenstva lani v Pragi. Domača tekma je vedno nekaj posebnega. Vzdušje je noro, ko na startu slišiš napovedovalca, se moraš še posebej zbrati, da misli ne uidejo drugam.

Malo. Vsak tekmovalec si najprej najbolj želi svojega uspeha. Če se trije uvrstimo v finale, smo še toliko bolj veseli. Ko je bil Božič v finalu kot zadnji na startu, sem bil že vesel, ker je bilo jasno, da bo zmaga slovenska in je nihče ne more več odvzeti. Res smo dobra klapa.

Za Rio se bo boj začel šele prihodnje leto na svetovnem prvenstvu, ko se začnejo nabirati kvote. O tem še ne razmišljam. Do takrat je še veliko pomembnih tekem.

Proge sploh še ne poznam. Da bomo progo naštudirali, bom na prizorišče odšli tri tedne pred prvenstvom.

Da. Urejen socialni status mi veliko pomeni. Če zraven dobim še kakšno dodatno nagrado, še toliko lepše. Le treniram in tekmujem, torej se posvečam športu. Lepo je, da me podpira tudi družina.