V okviru odprave LDSD (Low Density Supersonic Decelerator) je Nasa v sredo, 11. junija, na Havajih javnosti poskušala prikazati, kako je videti nova tehnologija zmanjševanja hitrosti plovilom, ki v Marsovo atmosfero vstopijo z nadzvočno hitrostjo. Zaradi slabega vremena jim poskusa v zgornjih plasteh atmosfere (stratosferi) ni uspelo izvesti, a so rezultate testiranja lani vseeno predstavili. Pokazali so tudi fotografije novih plovil, ki postajajo podobna letečim krožnikom (ali bolj letečim pitam).

Nasini znanstveniki so zamisel o novem sistemu zaviranja dobili z opazovanjem ribe napihovalke, ki se, ko je v nevarnosti, izredno hitro napihne, da bi bila videti večja. V predstavitvi javnosti je Nasa načrtovala, da bo stratosferski balon odnesel LDSD na višino 36.000 metrov, nato pa se bodo vklopili raketni motorji in napravo s štirikratno hitrostjo zvoka ponesli 18.000 metrov više. S 54.000 metrov višine bi LDSD začel prosto padali, takrat pa bi Nasini znanstveniki preizkusili učinek ribe napihovalke oziroma delovanje nadzvočnega napihljivega aerodinamičnega sistema za zaviranje (SIAD). SIAD je cevka iz kevlarja, ki v zelo kratkem času napihne zračne obroče okoli plovila in ga upočasni. Ko bi leteči krožnik dosegel varno hitrost, bi se odprlo še padalo in z napravo pristalo v Tihem oceanu.

Zastarelo tehnologijo bodo nadomestili baloni

Trenutna tehnologija zaviranja plovila po vstopu v atmosfero rdečega planeta sega v leto 1976, ko so v okviru misije Viking na Mars uspešno poslali dve plovili. Osnovno padalo je v uporabi od takrat in so ga leta 2012 uporabili tudi pri pristajanju Radovedneža, na svoji uradni spletni strani pojasnjuje Nasa.

Ameriška vesoljska agencija pri novih zračnih obročih poskuša izkoristiti atmosferski upor na Marsu ter raketne motorje na plovilih uporabiti šele pri zadnjih manevrih in pristajanju. Pri tem je treba opozoriti, da je gostota zraka na Marsu skoraj stokrat manjša kot na Zemlji, kar pomeni, da bodo Nasini znanstveniki pri zaviranju plovila potrebovali veliko večje zračne obroče, kot bi jih na Zemlji, saj bo upor manjši. Plovila bodo v prihodnje opremljena z dvema nadzvočnima napihljivima aerodinamičnima obročema – to sta ogromna in vzdržljiva balona, podobna varnostnim blazinam v avtomobilu, ki se bosta napihnila okoli plovila in mu zmanjšala hitrost z 2,3 macha na 2 macha ali manj. Sledil bo balon v obliki elipsoida, s premeroma šest in osem metrov, nazadnje pa se bo odprlo še padalo s premerom 30,5 metra, ki bo hitrost plovila zmanjšalo z 2 do 1,5 macha na hitrost, manjšo od hitrosti zvoka.

Vse nove naprave, ki jih še vedno preizkušajo v okviru odprave LDSD, bodo večje od tistih, ki so jih uporabljali doslej, odprle pa se bodo pri že izredno visoki hitrosti. Prenesle bodo tudi višje temperature in poskrbele, da se kapsule ob vstopu v atmosfero ne bodo preveč segrele.

V uporabi že leta 2020

Po pričanju Nasinih znanstvenikov bi lahko z novimi zračnimi obroči na površje rdečega planeta varno pripeljali skoraj dvakrat več tovora – do zdaj so na Mars lahko pripeljali 1,5 tone, po novem pa bi lahko od 2 do 3 tone. Vse je odvisno od kombinacije napihljivih balonov in padala. Z znižanjem hitrosti, s katero se bo plovilo približevalo površju, bo Nasa imela več pregleda nad območjem, na katerem bo pristalo. Prav tako se bo izboljšala natančnost pristajanja, ki je prej vključevala možnost odstopanja do deset kilometrov, po novem pa le še tri.

Če bodo preizkusi na Zemlji, ki se bodo končali leta 2015, uspešni, Nasa pričakuje, da bo nove balone uporabila že leta 2020. Nekaj let kasneje bi lahko na Marsu z njimi varno pristali tudi ljudje in material za gradnjo stalnih bivališč.