Nedavno smo tako nekaj prijetnih dni preživeli z dvema avtomobiloma, v družbi katerih smo se lahko prepričali o pravilnosti obeh trditev. Fiat freemont in volkswagen sharan, prvi terensko naravnani enoprostorec, testni tudi s štirikolesnim pogonom, drugi pa čistokrvni predstavnik svoje sorte, sta bila v različicah, kakršni smo dobili na test, za to namreč kot naročena. Volkswagen sharan je bil v marsičem manjši, a se je vseeno izkazal za večjega. Če se na primer za hip pomudimo pri merah, pridemo do zaključka, da je freemont od sharana daljši za šest centimetrov (4:91:4,85 metra), a ima slednji več prostora tako v potniški kabini kot (predvsem) v prtljažniku. Med 167 in 1461 litri je njegova prostornina pri freemontu, med 300 in 2297 litri pa pri sharanu. Pri čemer je potrebna razlaga, da nižji številki veljata ob postavljenih vseh sedmih sedežih, toliko sta jih namreč premogli testni vozili, višji pa ob dveh, voznikovim in sovoznikovim, se pravi pri podrti drugi in tretji vrsti. Se je pa ravno pri sedežih, tistima dodatnima, šestemu in sedmemu, ki sicer praviloma pri obeh avtomobilih počivata potopljena v prtljažno dno, bolje izkazal večji freemont. In bil torej tudi dejansko večji. Dodatna sedeža sta pri njem namreč udobnejša in omogočata udobnejšo vožnjo od večine, ki smo jih imeli priložnost preizkusiti doslej (in ni jih bilo malo), a vseeno lahko odrasli, če ste le malo višji, pozabite, da boste na njima mirno zdržali kakšno daljšo vožnjo.

Da je manj lahko več, je sharan dokazal tudi z motorjem. Njegov, sicer po prostornini freemontovemu enak (2-litrski) turbodizelski primerek, je imel s 140 konji (103 kilovati) namreč okroglih 30 konjev moči manj od Fiatovega (170 KM/125 kW), je bil pa kljub temu bolj odziven in je za pospešek do stotice na primer potreboval 10,9 sekunde, freemont dve desetinki več, pa tudi njegova končna hitrost je bila višja (194:183 km/h). Tudi goriva je porabil konkretno manj, saj nam je Volkswagnov TDI v kombinaciji s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom na stotih kilometrih popil 6,9 litra plinskega olja, medtem ko se je Fiatov multijet v kombinaciji s 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom zadovoljil šele z 8,6 litra. A vse skupaj je bilo dokaj pričakovano: ko seštejemo dejavnike, kot so samodejni menjalnik, štirikolesni pogon in podatek o masi vozila, ki je pri freemontu slabih 350 kilogramov višja (2119:1774 kilogramov), se to nekje pač mora poznati.

Področje, na katerem je bilo freemonta tudi dejansko več od sharana, je prineslo njegovo koketiranje (in tudi več kot to) s športnimi terenskimi vozili. Za naš okus je avtomobil namreč zelo dobro ujel in izpostavil dobre strani obeh svetov, tako enoprostorskega kot športno-terenskega. Tu so mu bili v pomoč ameriški geni, ki so vidni že na prvi pogled, saj gre pri tem avtu za bližnjega sorodnika oziroma evropskim razmeram prilagojenega dodgea journeyja. V njem se tako sedi precej visoko, štirikolesni pogon mu pomaga pri vožnjah na težjih terenih, pa tudi sicer z vsem daje občutek, da gre za mogočen avtomobil. Voznikov delovni prostor je urejen in kakovosten, poudarek je na ogromnem, na dotik občutljivem zaslonu na sredini konzole. Sharanov pristop je na drugi strani klasičen germanski, urejen, kakovosten in nemudoma dojemljiv.

K odlični voznikovi izkušnji sta pri obeh avtomobilih prispevali tudi bogati opremi, ki s seboj seveda prineseta tudi malce višji ceni. Testni fiat freemont s 4-kolesnim pogonom in opremo lounge tako stane 35.890 evrov, volkswagen sharan z opremo highline sky pa 34.175 evrov. Več pa v sklepu.