Pravijo, da prej popusti pametnejši. V tem primeru bi lahko rekli, da šibkejši. Motociklisti vedo: vsak padec je veliko tveganje, še tako nedolžen udarec v glavo je lahko usoden ali pa vsaj zelo boleč. Zato so sodobne čelade za motocikliste tako samoumevne, da bolj ne bi mogle biti. In večina voznikov to tudi upošteva.

Statistike govorijo uporabi čelade v prid. Po nekaterih raziskavah zmanjšujejo nevarnosti poškodb glave za okoli 70 odstotkov, smrtno nevarnih poškodb pa za okoli 40 odstotkov. Torej niso vsemogočne. Čelada ni nekakšna »licenca«, ki bi motociklistom dovoljevala, da na cesti počnejo, kar se jim zljubi. A nezgode so velikokrat splet nesrečnih okoliščin ali napak drugih, motociklist pa je tisti, ki po navadi potegne kratko.

Prototip iz platna,utrjenega s smolo

Prvi koraki pri uporabi čelad na motociklih segajo v leto 1914, ko je zdravnik Eric Gardner na dirkališču Brooklands v Veliki Britaniji opazil, da se vsakih 14 dni zgodi nesreča s hujšimi poškodbami glave. Zato se je povezal z mojstrom Mossom, ki je izdelal prvi prototip preproste čelade iz platna, utrjenega s smolo šelak, ki je nepoškodovana prenesla močne udarce, vse skupaj pa predstavil zvezi za motošport Velike Britanije. Ta je čelado sprva zavrnila, a potem popustila in jo kot obvezen del opreme še isto leto predpisala za dirko na otoku Man. Najbolj proti predpisu so bili prav dirkači. A Gardner se je s 94 čeladami odpravil na dirko, jih razdelil fantom, kar se je izkazalo kot zadetek v polno, saj je enemu od nastopajočih že kmalu po začetku dirke rešila življenje, ko je pri padcu z glavo zadel v kovinsko ogrado ob cesti.

Nato je nekaj desetletij razvoj obmiroval, napredki so bili manjši, večji korak naprej pri razvoju pa je povzročil T. E. Lawrence, bolj znan kot Lawrence Arabski. Leta 1935 je, da bi se izognil trčenju s kolesarjema, s svojim motociklom zapeljal s ceste in grdo padel ter šest dni po nesreči umrl v bolnišnici. To je bil za takratno Veliko Britanijo velik pretres. Lawrence ni nosil zaščitne čelade, zato je nevrokirurg Hugh Cairns sprožil obsežno akcijo propagiranja čelad in njihovega razvoja, s čimer se je močno povečala njihova uporaba tako v vojaških oddelkih motociklistov kot tudi med civilnimi uporabniki dvokoles.

O prednostih so bili potem vsi prepričani in z razvojem materialov so napredovale tudi čelade. »Leta 1972 so pri proizvajalcu Nolanu ugotovili, da motoristi potrebujejo udobno, učinkovito in ne predrago čelado. Njihovi strokovnjaki so začeli obsežne raziskave novih umetnih materialov, plastika lexan, ki jo je takrat Nasa uporabljala za izdelavo čelad in vizirjev za vesoljske polete, pokrove kabin lovskih letal in podobnega, pa si je utrla pot na civilni trg,« pripoveduje Boris Kompare iz podjetja Compaco, ki v Sloveniji zastopa znamko Nolan.

Slovenci stavijo na belo in svetlejše barvne odtenke

Že v sedemdesetih letih so predstavili prvo čelado z vzmetnim mehanizmom vizirja, sledil je razvoj bolj učinkovitega prezračevanja, velik napredek je bila zaponka po sistemu microlock za bolj udobno zapenjanje podbradnega pasu. Devetdeseta leta so nato zaznamovale tako imenovane »flip-up« čelade z odpirajočim celotnim obraznim delom, v začetku novega tisočletja so komunikacijski sistemi v čeladah sledili razvoju komunikacijskih naprav. Vmes so čelade dobivale bolj aerodinamično podobo, izpolnjevati morajo tudi vedno ostrejše varnostne zahteve. Zdaj mora čelada ublažiti silo udarca tako, da v dovolj dolgem časovnem intervalu deluje na možgane sila, manjša od 275 g. Po Komparetovih besedah slovenski motoristi dandanes najraje posegajo po uživaških potovalnih čeladah z dvižnim predbradnim delom, trenutno pa so med barvami najbolj priljubljeni beli in svetlejši barvni odtenki: »Vse pogosteje se motoristi samozaščitno odločajo tudi za čelade, obarvane v izstopajoče barve, na primer signalno rumeno in rdečo. Na ta način namreč še dodatno poskrbijo za lastno varnost, saj jih ostali udeleženci v prometu pravočasno opazijo.«

Vojko Juvan, ki je motociklist že 36 let, je v tem času zamenjal osem čelad, v zadnjem obdobju pa jo zamenja vsakih 5 do 6 let. »Vsako čelado pred nakupom dobro pomerim in preskusim na motociklu, ker je zelo odvisno, ali ti piha ali ne. Raje kupim dražjo čelado, ker potem vem, kaj si poveznem na glavo. V celotni moji motociklistični dobi sem dvakrat resneje padel, enkrat sem imel več sreče kot pameti, saj sem vozil brez čelade, drugič me je zares rešila pred hujšimi poškodbami. Od takrat pa sploh ne varčujem pri nakupu in sem na cesti veliko bolj previden. Komunikacijskih dodatkov v čeladi pa nimam, ko se vozim, imam rad mir, da sem osredotočen na vožnjo. Predvsem se mi zdi, da je treba čelado tudi dobro vzdrževati in menjati opraskane vizirje,« razlaga Vojko Juvan.

In v katero smer gre razvoj sodobnih čelad? Vedno bolj so priljubljeni tako imenovani »križanci«, pri katerih z enostavno montažo in demontažo nekaterih elementov čelade (vizirja, ščita, predbradnega dela, sončne zaslonke…) uporabnik čelado sproti prilagaja različnim namenom. Razvoj materialov in tehnologij pa bo še naprej sooblikoval zmogljivosti in obliko čelad.