Ko zdaj pogledam nazaj, se mi je ob začetku koncerta celo zdelo, da občinstvo nezaupljivo pogleduje proti odru. V resnobnih pogledih gospe z rdečim klobukom in njenega gospoda v lakastih čevljih, ki sta sedela ob meni, sem zaznal neskrito sumničavost, kakor bi se jima iz nekega razloga zdelo pomembno, da nastopajočim že vnaprej izkažeta svojo načelno zadržanost do njihove glasbe. Tudi ploskanje občinstva je bilo sprva strogo vljudnostno, odmerjeno v dolžini in glasnosti, in vsi smo skrbno pazili, da si ne bi omajali svojega težko priborjenega statusa zahtevnega občinstva, na katerega smo bili od nekdaj upravičeno ponosni.

A ko sem se potem čez čas ozrl nazaj, sem ogorčen opazil, da se nekatera v množici skrita telesa nezavedno pozibavajo v ritmu glasbe. V ozadju dvorane sem zagledal skupinico mladih fantov, bržkone še najstnikov, katerih roke so se od časa do časa dvigovale in stegovale v smeri odra pod dokaj prozorno pretvezo, da se le pretegujejo. Videl sem tudi premikajoča se usta dekleta s preglobokim dekoltejem, ki je sedelo nekaj vrst za menoj. Zaklel bi se, da je mrmralo besedilo pesmi.

Nastopajoči so morali zaznati ta drobna, sramežljiva znamenja naklonjenosti, saj nas je pevec že pri naslednji pesmi predrzno pozval, naj ploskamo v taktu. Povabljeni ugledneži v prvih vrstah so se, nevešči kulturnega obnašanja, najbrž čutili osebno nagovorjeni od le nekaj metrov oddaljenega karizmatičnega sivolasca in so na naše presenečenje ugodili njegovi želji, kmalu pa se jim je, ne meneč se za zavijanje z očmi glasbenega kritika v tretji loži, pridružilo še nekaj ljudi iz temačnih zadnjih vrst ter z drugega balkona.

Od tu naprej je šlo z vsako novo pesmijo na slabše in nekdaj zahtevno občinstvo je bilo vse bolj razgibano, ploskanje se je daljšalo in po eni od pesmi je nekdo celo zatulil: »Bravo!« Že takrat bi mi moralo biti jasno, da je katastrofa neizbežna, a sem le obsedel.

Ko so se nato tri debeluškaste punce sredi dvorane dvignile na noge, jih ni nihče pozval, naj se usedejo. Sramežljivo so se hihitale in nepremično obstale kot trije iz množice štrleči venerini kipci. Bilo jim je vidno nerodno, kar nas je zavedlo k misli, da jim bo kmalu pošel pogum in se bodo usedle nazaj. A na našo žalost jih je opazil violinist in se jim nasmehnil. Skupinica je bila blagoslovljena, ljudje za njihovimi hrbti pa so to izrabili kot izgovor, da lahko vstanejo še sami. Vsi so se sicer pretvarjali, da jim ni do tega in da to počno le zato, da bi lahko čez dekleta spet videli na oder, a je bilo zdaj temu že zelo težko verjeti. Do konca pesmi je v dvorani stalo že več ljudi, kot pa jih je sedelo, in z odra je zadonelo: »Roke gooor!«

Nisem mogel verjeti svojim očem. Nekoč tradicionalno zahtevno občinstvo se je z dvignjenimi rokami nagibalo zdaj v levo, zdaj v desno. Zaman sem s pogledom iskal nekoga, ki bi se upiral temu množičnemu valovanju. Potrebovali smo le še to, da se mikrofon usmeri proti nam in da lahko zapojemo. Igra se je lahko začela: »Gremo zdaj vsi skupaj! Bajaderaaa!«

Bili smo le še ena velika marioneta, pripeta na nevidne nitke glasu, ki je prihajal iz zvočnikov in v en glas smo zadoneli: »Bajaderaaaaa!« Svobodna volja se je razblinila, vsak izmed nas je bil zdaj le neznaten delček soglasne množice.

»Ko jaz rečem špranja, vi rečete tolmun! Špranjaaa!« »Tolmuun!« »Špranjaaaa!« »To je to. Ko jaz rečem vršiček, vi rečete lojtrica! Vršiček!« »Lojtrica!« »Ko jaz rečem žlinkrof, vi rečete čmrlj! Žlinkrof!« »Čmrrrrrlj!« »Bravooooo!«

Z vsakim krikom me je množica še globlje vsrkavala. Tulili smo kot eden, kakor bi nas dirigentova ritmično zibajoča se roka in njegov zapeljiv glas zaobjela in nas upravljala kot otrok upravlja avtomobilček na baterije. Bil sem ukleščen v skladno premikajočo se gmoto ljudskih teles, od katere se nihče ni zmogel več odtrgati. In spet sem zaslišal glas.

»Ko leva stran zavpije zvončki, desna stran zavpije vijolice! Gremo. Zvo …« »… oončki!« »Tako, ja. In zdaj še desna. Vijo…« »… oolijcee!« »Bravo, dajmo še enkrat, da vidimo, kdo lahko glasneje! Najprej leva.« »Zvončkiiii!« »In desna.« »Vijoooolice!« »Gremo leva stran!« »Zvoooončkiiiii!« »Dajmo desni!« »Vijooolicee!«

Zdaj niti ne zmorem več oceniti, koliko časa je minilo, odkar traja ta množična hipnoza in mi na levi strani dvorane preglašamo one na desni. Glasilke so me že zdavnaj izdale, iz mene najbrž sploh ne prihaja več noben glas, a z vsakim krikom v meni narašča želja, da bi bil še glasnejši.

In medtem ko se pripravljam, da najglasneje zatulim »zvoončkiiiii!«, pomislim, da sploh ne vem, kdaj so nastopajoči odšli z odra. Pravzaprav se mi zdi, da mi tu kričimo že celo večnost, in ne bi me presenetilo, če bi mi povedali, da oni v zaodrju skupaj s preostankom sveta že tri dni gledajo fuzbal.