V resnici pa imena njihovih potomcev sploh niso pomembna. Bolj si velja zapomniti nekaj drugega. Program takratnih novih strank je bil enostaven in ga je bilo mogoče strniti v tri, največ štiri točke: osamosvojitev, parlamentarna demokracija, pravna država in privatizacija. S takimi programi so te stranke zmagale, čeprav so bili tako neulovljivi, kot so programi današnjih strank, ki volilce snubijo z zahtevami po višji gospodarski rasti, socialni državi, trajnostnem razvoju in uveljavitvi Slovenije v Evropski uniji. Pravna država se je – lahko razumemo, zakaj – ohranila v tem naboru programskih občih mest, prav tako je razumljivo, zakaj so kakšne druge takratne pojme danes nadomestili pojmi, kot so etika, poštenost in korupcija. Demos dejansko ni zmagal zaradi svojega programa, ampak zato, ker so stare stranke izgubile svojo legitimnost – preprosto niso bile več večinskega zaupanja vredne. V Sloveniji je bilo leta 1990 enostavno premalo ljudi, ki bi jim verjeli, da s svojimi obrazi, ki so viseli s plakatov, in s programi, čeprav bolj konkretnimi in bolj kakovostnimi od programov novincev, mislijo resno. Ko se torej danes najde politik, ki današnje nove stranke primerja z no-name hladilniki, ki da se ne morejo primerjati z blagovnimi znamkami Boscha ali Gorenja, lahko to sporoča samo dvoje: ali ta politik ni še nikoli kupoval v diskontih, v katerih nakupuje velika večina njegovih obubožanih volilcev, ali pa tvezi neumnosti, ker je izgubil realitetno kontrolo. Kajti trditi, da nove stranke povzročajo probleme in politično nestabilnost, pomeni, da je bil govorec takrat (leta 2012 in 2013), ko so parlament varovali policijski kordoni in je obratoval vodni top, bržčas na kakšni dolgi službeni poti v tujini. Pri čemer je mogoče njemu – ki se menda poteguje celo za položaj predsednika vlade – priznati le to, da je edini iz svoje bratovščine »stare zaveze«, ki zares vodi staro stranko (ne po datumu njenega nastanka, ampak po – z vsem spoštovanjem – emšu njegovih volilcev).

V takem diskurzu o starih in novih strankah motita dve stvari. Prvič, neskončna samovšečnost ljudi, ki slovenski »trajnostni razvoj« merijo z dolžino svojega življenja ali dolžino svojega mandata. Slovenske politične stranke so v resnici še zmeraj mlada stvaritev, njihovih petindvajset let delovanja je prav toliko let vsakovrstnih turbulenc, iskanj in spotikanj v strankah, zaradi česar se na volitvah zamenja domala polovica ljudi; tisti, ki so bili prej in jih danes ni več, poniknejo tako hitro, kot so vzniknili, ali pa se pojavijo v kakšni drugi stranki in v kakšnem drugem delu političnega prostora. Oboje pač priča o tem, da sta bili njihova politična dejavnost in rekrutacija prej sad trenutnega političnega navdiha ali kadrovske stiske kot pa premišljene kadrovske selekcije in izobraževanja v politično profiliranih, programsko premišljenih in statutarno trdnih političnih organizacijah. Jamstvo kvalitete česa bi teh petindvajset let lahko bilo? S koliko milijardami plusa v državni blagajni, s kolikšnimi stopnjami zaposlenosti in koliko tisoč evri plače se da ta zatrjevana kvaliteta izmeriti? In, drugič, katera od vseh teh strank zmore dokazati, da je bila vsaj polovico svojega življenja, vsaj pičlih dvanajst let (v kosu ali po delih) porok politične stabilnosti države? Da torej ni povzročala vladnih kriz, ni izsiljevala z referendumi, ni bila vpletena v škandale z javnim denarjem in njenih ljudi niso vlačili po sodiščih?

Za to, da bodo 13. julija predčasne volitve, druge v zadnjih treh letih, niso odgovorne nove stranke (Pozitivna Slovenija), saj so tokratne volitve le izraz nezmožnosti odgovornega (so)upravljanja z državo v njenih najbolj kritičnih letih. Niso prezgodnje, ampak so prepozne. Biti bi morale najmanj pred letom dni, ko je vstajniško gibanje utemeljeno zahtevalo očiščenje in pomlajenje. Ki ga ni bilo. Ker so se stare stranke v paničnem strahu zaprle vase, so nastale nove. Brez profesionalne mašinerije, na Googlovih računih (ker jih je mogoče hitro odpreti in so zastonj), z neizdelanimi programi, a všečnimi vrednotami, s svežim jezikom in povečini z »golimi« ljudmi, ki čakajo na svojega Toneta Stojka. Kogar vse to moti in bi rad nekaj več, ima v demokraciji dve možnosti: da ustanovi boljšo stranko ali pa voli stare.