Med oblastnimi ustavnimi igralci, ki so hkrati razlagalci in uresničevalci ustave, to pa so predsednik republike, parlament, vlada in sodstvo, je ustavno sodišče tisto, ki ima (če ne pride do neposrednega posega v besedilo ustave s strani dvotretjinske večine parlamenta – kot ustavodajalca) zadnjo besedo. Sodobno ustavništvo je miselni, intelektualni proces, v katerem je treba ves čas iskati, prepoznavati, utemeljevati in prevpraševati najboljše možne argumente, ki naj vodijo k najboljšim možnim oziroma najbolj prepričljivim odgovorom na ustavnopravna vprašanja. V sodobnem ustavništvu je zato le izjemoma mogoče prepoznati poteze, ki bi spominjale na matematične zakonitosti ali aksiome. Gre predvsem za intelektualno, miselno, filozofsko in razpravno prevpraševanje, ki temelji na določbah ustave, odločitvah ustavnega sodišča, odločitvah evropskega sodišča za človekove pravice, odločitvah primerljivih sodišč v drugih državah in ustavniški literaturi. Ustavnopravni zaključki in poudarki se zato lahko tudi spremenijo. Marsikdaj ni samo en, točno določen odgovor o ustavi edini možen ali absolutno pravilen odgovor. Mora pa obveljati, da je v danem trenutku »pravilen« tisti odgovor o ustavi, ki ga v okviru svojih pristojnosti prepričljivo poda ustavno sodišče.

Sodobno ustavništvo je in mora biti proces trajnega razpravljanja o ustavnosti, kjer je končni cilj kompetentnih in verodostojnih razpravljavcev najboljša možna odločitev o ustavi, o kateri odločajo najboljši možni ustavniški argumenti. Zato je sodna instanca, ki odloča o vprašanjih ustavnosti, nepogrešljiva institucija v sodobnih ustavnih demokracijah. Avtoriteta in ugled takšne institucije, pogojena tako s splošno politično kulturo v državi kot tudi srečno roko pri izbiri sodnic in sodnikov, nadvse pomembno določata ustavno kakovost družbenega reda.

Primer ustavnosodne presoje osrednjih vprašanj glede prihajajočih predčasnih volitev je primer, kako v sodobnem ustavništvu in ustavni demokraciji temeljskega tipa poteka proces iskanja najboljših možnih odgovorov na ustavnopravna vprašanja. Ustavno sodišče je v sredo, 11. junija 2014, v treh sklepih, sprejetih v treh ločenih, a vsebinsko povezanih zadevah, kratko, jasno in prepričljivo odgovorilo na pomembna ustavnopravna vprašanja, ki pred tem v slovenskem pravoslovju vendarle niso bila kategorično razrešena.

Državnozborske volitve imajo poseben status

Najmanj pomemben je sklep št. U-I-133/14, v katerem sodišče samo ponovi ustaljeno ustavnopravno pravilo, da »posamezni poslanec ne more vložiti zahteve za oceno ustavnosti predpisa«.

Najpomembnejši je sklep ustavnega sodišča št. U-I-136/14. V njem je sodišče pojasnilo svoje prepričanje, da je treba stavek v 81. členu ustave razumeti in uresničiti dobesedno tako, kot je zapisan: »Če se državni zbor razpusti, se izvoli nov najkasneje dva meseca po razpustu prejšnjega.« Po soglasnem prepričanju sodnic in sodnikov ustavnega sodišča to pomeni, da je treba po predčasnem razpustu državnega zbora na predčasnih volitvah izvoliti nov državni zbor v dveh mesecih po razpustu prejšnjega. Sodišče je prepričano, da ta določba glede tega vprašanja »ne dopušča razlagalnih možnosti« in je »jasna in nedvoumna«. Vprašanje datuma volitev se kot pravno vprašanje v tem kontekstu lahko postavi le kot vprašanje datuma volitev znotraj tega obdobja dveh mesecev.

Ustavno sodišče je s tem odpravilo razloge za pomislek, če dosedanji trije precedensi, po katerih kampanj in glasovanj ne sme biti med počitnicami, zlasti avgusta, in na praznične dni, veljajo tako za referendumske kampanje in glasovanja kot tudi za predvolilne kampanje in volilna glasovanja. Sedanja sestava ustavnega sodišča je prepričana, da imajo predvolilne kampanje in volitve za državni zbor poseben ustavnopravni status – zaradi omenjenega stavka v 81. členu ustave.

Gre za razmerje med predsednikom države in parlamentom

V sklepu št. U-I-127/14 je ustavno sodišče pojasnilo, da predsednikov odlok o razpustu državnega zbora in razpisu predčasnih volitev pomeni en odlok z dvema odločitvama. Pravni akt, ki ga sprejme predsednik republike in z njim razpiše (predčasne) volitve, ima po vsebini (materialno)pravni status predpisa. S pravnim aktom o razpustu parlamenta, ki ga sprejme predsednik, pa se le »ugotovi, da so izpolnjeni ustavni pogoji« za razpust parlamenta. Po besedah ustavnega sodišča je ta akt »posledica konkretnih razmerij med državnim zborom in vlado«. Zato ta akt »ni predpis« in »le ureja razmerje med predsednikom in državnim zborom«. Ustavno sodišče se je zato izreklo za nepristojno odločati o aktu predsednika o razpustu parlamenta. Po prepričanju sodišča to, ali je predsednik pri sprejemu te odločitve kršil ustavo ali huje kršil zakon, lahko ugotavlja (prav ta isti) državni zbor.

Z drugimi besedami, ustavno sodišče je prepričano, da je akt o razpustu parlamenta način uresničevanja ustavnega načela delitve oblasti med parlamentom in predsednikom republike. Še poenostavljeno; če predsednik prepričljivo in dokazljivo ugotovi, da novega predsednika vlade ni mogoče izvoliti in nove vlade ni mogoče oblikovati, ker parlament nikakor ne uspe predlagati novega mandatarja in izvoliti nove vlade ali pa nima prav nikakršne namere, da bi to storil, lahko predsednik to dejstvo ugotovi in potrdi z aktom, s katerim razpusti parlament. Ustavno sodišče se je izreklo za nepristojno za oceno tega akta. Njegovo ustavnost in zakonitost bi lahko presojal parlament. A parlament, ki je predsedniku omogočil sprejem takšnega akta, ali ga je od predsednika pričakoval, ali ga je morda od njega terjal, razumljivo in logično ne bo v naslednjem koraku pričel ugotavljanja, ali je predsednik republike s tem, ko je storil tisto, kar je parlament od njega želel in pričakoval, kršil ustavo ali zakon.

Popotnica

Četudi pobuda za oceno ustavnosti volitev 13. julija, ki jo je podpisala nova politična stranka, ni bila uspešna, je bila dobrodošla. Ustavno sodišče je krog pomembnih predvolilnih ustavnopravnih vprašanj sklenilo s kategoričnimi odgovori. Te gre razumeti tudi kot potrditev ravnanj predsednika republike, ki so bila podčrtana s posvetom pravnih strokovnjakov. Na njem ob koncu ni bilo (več) izrecnega nasprotovanja oceni, da sme predsednik utemeljeno skrajšati tridesetdnevni rok za iskanje mandatarja in da so volitve lahko 13. julija. Ta datum je bil brez izrecnega ugovora razumljen kot volilni dan, ki ne bi pregrobo posegel v počitniški čas, tudi če bi ustavno sodišče morda odločilo, da morajo volilna opravila in roki med poletnimi počitnicami mirovati. Morda bi imelo ustavno sodišče pri odločanju še kak pomislek, če bi se prav vsa predvolilna kampanja, skupaj z dnem volitev, morala odviti v osrednjem počitniškem obdobju. A dejstva so drugačna. Zato je zdaj ponovno na vrsti država, da vsem svojim državljanom zagotovi svobodno, neovirano in učinkovito uresničitev aktivne volilne pravice ne glede na to, kje bodo 13. julija.

Dr. Andraž Teršek je ustavnik, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.