Priprave na letošnje prvenstvo so med drugim minile prav v boju med obema največjima športnokonfekcijskima korporacijama Nikom in Adidasom. Prvi bodo na prvenstvu oblekli (in sponzorirali) deset, Adidas pa devet ekip. Med močnejšimi ekipami ima Nike Brazilce, Portugalce in Angleže, Adidas pa Špance, Nemce in Argentince. Pristopa obeh korporacij do prvenstva se razlikujeta po tem, da je Adidas uradni sponzor Fife in tudi prvenstva. Okoli igrišč bo imel svoje panoje in tudi igralo se bo z njihovo žogo. Na drugi strani se Nike promovira zgolj skozi opremljanje reprezentanc oziroma ključnih zvezdnikov, kot so Ronaldo, Neymar in Rooney.

Spopad med politiko in gospodarstvom

Da, dresi. Osnovni merchandise nogometni posel. Pisalo se je leto 1959, ko je replike dresov kot prvi začel prodajati Umbro. Zavoljo prevlade Adidasa in Pume v času socializma se v naših krajih Umbro neredko razume kot nižjekategorniško (italijansko ali špansko) firmo, kar pa ni res. Umbro je angleško podjetje iz Manchestra, ki je na sceno stopilo leta 1934. Umbro je tudi prva znamka, ki je začela prodajati replike dresov navijačem. In to leta 1959! Med klubi je bil prvi, ki je začel prodajati svoje drese, Leeds United, takisto angleški klub, ki je v sezoni 1973/74 dal na trg belo klubsko opravo. Njihovi dresi so bili znamke Admiral, ki velja danes za bolj ali manj marginalno.

Leto 1974 oziroma obdobje okoli tega leta je za nogomet nasploh prelomno. Tako za klubski kot reprezentančni. Na dresih Eintrachta iz Braunschweiga se leta 1972 pojavi prvi reklamni logo. Reklama za jagermeister. Leta 1974 se je v Nemčiji igralo svetovno prvenstvo. Do prvenstva 1970, na katerem so Brazilci postali tretjič svetovni prvak in si v trajno last pridobili originalno statuo, so bili dresi neomadeževani s kakršno koli reklamo oziroma logom izdelovalca. Občinstvo ni moglo vedeti, v katerih dresih reprezentance igrajo. Na prvenstvu leta 1974 pa je prišlo do velikega obrata. Obrata, ki je najavil vdor korporativnega kapitala v svet, ki so ga do tedaj suvereno obvladovale nacionalne športne zveze. Po slovensko rečeno se je tistega leta začel odkrit spopad (in kakopak tudi plodno sodelovanje) med politiko in gospodarstvom.

To je namreč prvenstvo, na katerem je Adidas s svojimi dresi opremil kar deset ekip. Edina konkurenca Nemcem je bil prav Umbro, v katerega dresih sta igrali Avstralija in Škotska. To je bilo tudi prvenstvo, na katerem se je Adidas pojavil s tremi črtami, in prvenstvo, od katerega dalje Nemci igrajo v Adidasovih dresih (pred tem v dresih znamke Schwahn), čeravno leta 1974 na njih še niso imeli niti Adidasovega loga niti treh črt. V nasprotju z Nizozemci, njihovimi nasprotniki v finalu, na dresih katerih so že bile vidne tri črte, samo prvi zvezdnik Johan Cruyff je nosil dres z dvema črtama, ker je imel pogodbo s Pumo. Nasploh je bilo prvenstvo 1974 prvo, na katerem so si igralci različnih ekip upali tudi javno zahtevati denarno nagrado v primeru zmage. Vključno z Nemci, ki jim je zveza na koncu obljubila 70.000 tedanjih nemških mark. Na igralca seveda.

Poleg Nemcev na svojih dresih leta 1974 niso imeli loga znamke še njihovi vzhodnonemški bratje, Brazilija in Italija. Slednja je bila najdlje krepostna. Vse do leta 2002, ko so se odeli v drese podjetja Kappa, Italijani na svetovnih prvenstvih niso dovolili oznake znamke na svojem dresu. Potem ko je prvenstvo leta 1974 odprlo pot znamkam v reprezentančni nogomet, so se zadeve splošno razmahnile. Na prvenstvu leta 1978 v Argentini je sodelovalo pet znamk dresov, na naslednjem jih je sodelovalo sedem, enako leta 1986 in 1990, leta 1994 je na prvenstvu nastopilo osem znamk, na prvenstvu 1998 deset, 2002 dvanajst, 2006 sedem, 2010 osem, prav toliko pa tudi na letošnjem svetovnem prvenstvu.

Toda letošnje prvenstvo bo prvo, na katerem bo imel Nike največ ekip, kar nekako sovpada s pričakovanjem, da bo to v ZDA najbolj gledano prvenstvo do zdaj. Hkrati bo drugo prvenstvo od leta 1974, ko Adidas ne bo največji opremljevalec. Leta 2006 je največ ekip namreč opremila Puma. Od leta 1974 naprej je na svetovnih prvenstvih sodelovalo 77 držav, pri čemer jih je Adidas opremil 52. Tudi pri osvojenih naslovih vodi Adidas. Na devetih prvenstvih, kolikor se jih je od leta 1978 odigralo, je enkrat zmagala Italija v nebrendiranem dresu, preostale zmage so odnesli igralci v dresih z oznakami. Tako lahko rečemo, da je Adidas postal svetovni prvak štirikrat, Umbro, Nike, Le Coq Sportif in Puma pa po enkrat: Umbro je bil leta 1994 prvak z Brazilci, Nike leta 2002 prav tako z Brazilci, Puma leta 2006 z Italijani, Le Coq Sportif pa je svetovni prvak postal leta 1986 z Argentinci. Domnevni original tistega mitskega argentinskega dresa stane na e-bayu 200 dolarjev. Približno toliko stane tudi s podpisom Franza Beckenbauerja oplemeniten nemški dres (bržkone replika) iz leta 1974.

Vrnitev k čistosti

Od leta 1978 je na prvenstvih nastopilo vsega skupaj 30 firm. Mnoge se ga letos ne bodo udeležile, med njimi tudi nekaj svetovnih prvakov, kot sta že omenjena Le Coq Sportif in Umbro, ki je skupno, torej ne upoštevajoč samo obdobje od leta 1978 naprej, svetovni nogometni prvak postal kar štirikrat. Še v času nebrendiranih dresov mu je to dvakrat uspelo z Brazilci (1958, 1962) in z Angleži leta 1966.

Zadnji letošnji prestop glede dresov je izvedla BiH, ki ni podaljšala pogodbe z nižjerangirano Legeo. Z močnejšo denarno ponudbo je vskočil Adidas, tako da bosanski igralci na prvenstvu ne bodo igrali v opremi, v kateri so si izbojevali nastop. Tvegana odločitev. Včasih je na teren pač bolje priti cenejši, saj na tak način pri nasprotniku morda dosežeš kak kanček dobrodošlega podcenjevanja.

Vpogled v letošnjo garnituro dresov namiguje na oblikovalsko zadržanost oziroma nepestrost. Kroji so bolj ali manj identični in dresi se dejansko razlikujejo zgolj po oznakah znamk. Vsi so ozkega, ob trupu prilegajočega se kroja, ki branilcem malo otežuje, da bi napadalce povlekli za majico. Razen Kameruncev, ki imajo dres poln ornamentike, Argentincev, ki ne odstopajo od svojih tradicionalnih vzdolžnih črt, ZDA, katere dresi bodo izstopali po pisanosti, ter Hrvatov, ki ne odstopajo od šahovnice, je pri vseh drugih opaziti vrnitev k čistosti. Vrnitev k dresu brez modnih okrasij, torej k dresu, kakršni so se na prvenstvih nosili v davnih »neomadeževanih« časih. Kot te vrste remake lahko razumemo tudi črto na obrobi rokavov, ki je bila nekoč dejansko edini modni okras. Tudi okoli vratu so različne znamke ponudile precej podobne rešitve. Ovratniki so bolj ali manj izginili oziroma v nekaterih primerih se je pojavil ruski ovratnik, sicer pa prevladujejo blagi V-izrezi. Za globoki V-izrez, kakršnega prav tako ni bilo videti dolgo, se spet ni odločil nihče. Prav tako se ni nič spremenilo pri hlačkah. Vse ekipe bodo nosile daljše hlačke, torej hlačke, ki so dejanski remake osnovnih nogometnih hlačk iz sredine prejšnjega stoletja, ki so v modi že lep čas. Tudi v tem primeru čudi, da ni nihče vnovič ponudil krajših hlačk, v kakršnih se je igralo denimo v času Maradone.

Za marsikaterega mladeniča je nogometni dres najlepši možen kos garderobe. Tudi praktičen. Z njim se skrije socialna različnost, ki jo druga oblačila poudarjajo. V njem je človek lahko oblačilno konkurenčen povsod. Sploh v času prvenstva, ko so ljudje oblečeni uniformno in imajo tudi diskotečni redarji večjo toleranco do nogometne »dress code«. Lepota pa seveda ostaja relativen pojem. Po izboru nekega ameriškega portala naj bi najlepši dres na letošnjem svetovnem prvenstvu v Braziliji imeli Kamerunci, najgršega pa Honduras. Kamerunci so se v zgodovino dresov zapisali z dresi brez rokavov leta 2002, v katerih pa jim je Fifa potem prepovedala nastopati. Kdor si je kolekcijo letošnjih dresov že ogledal, bi se lahko strinjal, da predvsem Italijani niti tokrat niso razočarali. Takšen občutek za odtenke modre, kakršnega vedno znova pokažejo naši sosedje, je enostavno presežen.