Ozemlja vmes, zemlja migrantov

Trilogija globalizacije

»To, kar znam, je iti tja, kjer je zgodba, ki me zanima, z malo videokamero in nato pokazati resničnost, ki me je tam srečala,« opisuje svoje delo. Vendar pot ni lahkotna in linearna. »Vselej me nekje med snemanjem zajame popoln obup. Prevlada občutek, da ne vem, kaj počnem, kaj snemam, kaj bo zgodba... Zaradi svobode, ki jo imam, ker snemam in financiram svoje filme sam, lahko to negotovost dopustim in dovolim zgodbi, da me vodi,« pravi gradbinec, ki še vedno dela in služi denar tudi na gradbiščih. »Posneti poskušam, kar vidim, kar začutim in kar odkrijem. Vem, da se mi ni težko spustiti v situacije, ki bi bile za mnoge neprijetne ali celo nemogoče. S tem želim morda v čistem temelju svojega dela pokazati ljudem realnost, ki jo odkrijem in za katero upam, da se bo ljudi dotaknila, jih premaknila, da bodo nekaj začutili.«

Prav zaradi svojevrstnega načina dela in pristopa k snemanju mu je lažje v nove kraje priti kot nato ob koncu iz njih oditi. V resnici ne odide nikoli. Ljudje, katerih zgodbe pripoveduje, ostanejo z njim za vedno. Če ne drugače, kot prijatelji na facebooku. »Ključno pri mojem delu se mi zdi, da se čim bolj približam ljudem, kraju, problemu, ki ga želim prikazati. Zato ni nobenih mej in pregrad med mano in zgodbo ter ljudmi, ki jo pripovedujejo.«

Spomni se, da ga je pred kratkim poklicala ena od gospa iz Papue Nove Gvineje, ki se pojavijo v njegovem prvem dokumentarcu Bikpela Bagarap – Veliko uničenje. »Klicala me je, da mi pove, da je situacija hujša, kot je bila, in da moram priti nazaj ter posneti nov dokumentarec,« razlaga David Fedele brez kančka pretencioznosti. Kot v filmih, ki jih snema, je v njegovih odgovorih samo iskrenost – včasih do stopnje, ki spravi v nelagodje. Nič ni zbanalizirano ali popreproščeno, samo neposredno, resnično, spoštljivo.

»Če pogledam nazaj, lahko morda vidim rdečo nit, ki teče skozi vse tri dokumentarne filme, ki sem jih naredil,« pokima. »A to ni bil namen. Pri prvem me je zanimalo izčrpavanje naravnih virov, vpliv mednarodne lesne industrije na Papui Novi Gvineji na ljudi in okolje tam. Nato sem hotel pogledati na drugo stran tega procesa: kaj se zgodi s staro elektroniko, z viri in izdelki, ki jih uporabimo in zavržemo.« O tem, kako zgorijo na smetišču v Gani, kjer zastrupljajo okolje in ljudi, ki poskušajo iz njih izžgati vsaj nekaj vrednih ostankov, je naredil svoj drugi dokumentarec E-wasteland – E-smetišče. »Tretji film, ki je v celoti posvečen migracijam, The Land Between – Dežela vmes je indirektno povezan s prvima dvema, saj v vseh treh vidimo, kako se ljudje selijo in potujejo, zasledujoč priložnosti. Na neki način, bi lahko rekel, gre za trilogijo globalizacije: vsi trije dokumentarci govorijo o migracijah in priložnostih v povezanem, globaliziranem svetu.«

V medijskih prispevkih o migracijah v več kot 90 odstotkih ni glasu migrantov, opozori. »Poudarja se razlike in drugačnost, zato da bi se v nas zbudilo občutek strahu in ogroženosti. Mene pa bolj zanima, kaj nam je skupno. Kajti ne glede na različne situacije in okolja, v katerih se ljudje znajdemo, si vsi želimo istih reči: potrebujemo hrano, dom, zaščito. In to želimo zagotoviti tudi našim bližnjim,« govori o svojih konkretnih izkušnjah. »Ljudje migriramo zaradi priložnosti, ki jih vidimo. Migracije so se v človeški zgodovini vselej dogajale in se vedno bodo. Danes je v Maroku dejansko več 'ilegalnih' evropskih migrantov, ki tam delajo kot natakarji, učitelji ali svetovalci, kot migrantov iz podsaharske Afrike. A oni niso medijska zgodba,« opozori dokumentarist, ki je prepotoval bolj ali manj že vse celine sveta. »Človekove pravice sta besedi, ki ju je preprosto izgovoriti. A da kaj pomenita, moramo v drugih prepoznati sočloveka. Ki ima pravice, tako kot jih imamo mi, in katerih usoda je nujno povezana z našo.«

Spomni na nenaden dostop, ki so ga pred mesecem in pol omogočili medijem, da snemajo v španski enklavi na severu Maroka Melilli, ki je eden od ciljev migrantov na poti v Evropo. »Logično vprašanje je, zakaj. Meni s kamero niso pustili niti blizu. In edini odgovor, ki ga najdem, je, da želijo španske in evropske oblasti izkoristiti medije za širjenje podob, kako ljudje plezajo in skačejo čez ograjo, kako jih vojska pošilja nazaj, kako jih pretepajo. Posledica tega pa je občutek grožnje, ki se širi med ljudmi, ter hkrati brezčutnost. Enostavno nam postaja vseeno, ko vidimo te podobe vsak večer na televiziji, kajti postanejo nekaj običajnega. Migranti, s katerimi sem govoril, pa vlečejo jasno ločnico med splošnim prebivalstvom in policijo ter vojsko,« razlaga filmar, ki je bil po desetih tednih snemanja na severu Maroka aretiran, a mu je pred tem uspelo skriti posneti material, tako da ga niso našli in zasegli. »To je v prvi vrsti naša, evropska zgodba,« nadaljuje. »EU plačuje milijone evrov Maroku, da skrbi za nadzor meje in da se Evropi ni treba ukvarjati z migranti v še večjih številkah na lastnih obalah in znotraj svojih meja. Morda tega ne izvaja sama, ampak nasilje in kršenje najbolj temeljnih človekovih pravic je narekovano s strani Evrope. Mi izvolimo te politike in to se počne v našem imenu,« opozarja Avstralec, ki ima v žepu tudi italijanski potni list.

Poudari, da ne mara govoriti o političnih rešitvah, v katere bi sam verjel. »Kajti to predvideva, da obstaja problem jasnih dimenzij in značilnosti.« Tega ni. So le ljudje, ki iščejo možnosti preživeti in živeti. »Govorimo o rezultatu stoletij selitev, izkoriščanja, kolonizacije... Evropa je zelo zelo dolgo puščala za sabo velikansko uničenje, še danes pa jemljemo iz Afrike vse, kar potrebujemo in si želimo. Jemljemo in jemljemo in jemljemo. Ampak, o groza, nočemo pa, da ljudje iz teh krajev pridejo v naša mesta, kjer trošimo, kar smo jim vzeli. Ne razumem, kako je mogoče, da ne vidimo, da tako stvari ne morejo iti naprej. Potrebna je vsaj minimalna stopnja izmenjave in poštenosti. Tu nimam pomislekov in dvomov: če hoče kdo zapreti meje, jih je treba zapreti z obeh strani in na vseh ravneh. To pomeni konec evropskih lastniških deležev v rudnikih zlata in konec drago plačanih počitnic prostovoljstva za evropske otroke, da lahko rešujejo afriške gorile,« ponudi ostro ogledalo. O lastni domovini nima iluzij: »V tem pogledu ni avstralska politika popolnoma nič boljša od evropske.« Znova in znova poudarja, da gre pri vprašanju migracij v prvi vrsti za ljudi, njihove usode in vprašanje, kako želimo, da se z ljudmi ravna.

»Trdno sem prepričan, da je potrebna zelo jasna in trdna osnova, temelji, na katerih lahko nato snujemo politike in politične ukrepe. S teh temeljev se lahko gradi in na njih snuje možne rešitve. In ta osnova mora biti zavedanje o dostojanstvu in pravicah, ki jih imamo vsi ljudje. Ko govorimo o migrantu, govorimo o sočloveku.« David Fedele hoče verjeti, da lahko postanejo politike bolj človeške, spoštujoč temelje humanizma in razsvetljenstva. »Prva skrb in prioriteta mora biti človek. Vsak. Ne pa le finančni in politično-oportunistični preračuni.«

Med snemanjem dokumentarca v Gani je ob cesti zagledal umirajočega človeka. Mimo njega je potekalo življenje, ljudje so kupovali, hodili mimo. Po petih dneh jeze in nerazumevanja, kako je kaj takega mogoče, se je vendar odločil, da bo poskušal pomagati. Po številnih pregovarjanjih mu je uspelo človeka prepeljati v bolnišnico, a ta je čez nekaj dni tam umrl. »Nisem razumel, da je ves sistem narejen tako, da otežuje oziroma praktično onemogoča pomoč sočloveku. Če bi ta človek umrl v avtu, bi bil voznik lahko obtožen umora. Če bi ga ljudje peljali v bolnišnico, bi morali plačati za njegovo zdravljenje, povoje, zdravila in posteljnino, kot sem moral jaz. Nenadoma ugotoviš, da stvari niso, kot se zdijo na prvi pogled. Hitro soditi z očmi od zunaj, pa je najlažje.« A vendar nemar ni nekaj, kar bi Evropa lahko trdila, da ji je tuje. »Pred dnevi so v Londonu začeli nameščati bodice na vrata in preddverja, tako da brezdomci v njihovem zavetju ne bi več mogli prespati noči,« opozori David Fedele, kako se tudi v Evropi vse bolj sistematično krepi izvzetost in nevidnost dela prebivalstva.

Kaj je človek?

Avtor treh dokumentarcev, ki so bili predvajani na več sto festivalih in prejeli številne nagrade, odkima ob besedah o uspehih. »Morda bi bili to uspehi, če bi delal dokumentarce o zeleni barvi. A jih ne. Situacija se slabša. V Papui Novi Gvineji, za migrante na severu Maroka, ki želijo v Evropo. Nerodno mi je, ampak moram priznati, da sem filme začel snemati tudi zato, ker sem verjel, da lahko morda en sam film spremeni svet. Verjel sem, da se bodo stvari morale spremeniti, ko bodo ljudje enkrat videli in vedeli, kaj se dogaja. No, relativno hitro sem uvidel, da ni tako. Zato danes ugotavljam, da moram na novo postaviti merila in razumevanje svojega uspeha. Kajti še vseeno gojim upanje in željo, da bi moje delo imelo učinek, pustilo sled, morda doseglo spremembe...«

Opiše, kako mu je Maročan, ki je videl njegov dokumentarec Dežela vmes, pozneje priznal, da je zaradi njegovega filma začel videti migrante, mimo katerih je prej brezbrižno hodil vsak dan. Ko je videl žensko z otrokom, se je odločil, da bo z njo podelil pomarančo, ki jo je lupil, in se nato za pol ure z njo zapletel v pogovor.

»Dejal je, da tega prej ne bi nikoli naredil in da je bila to posledica mojega filma. Dokumentarec torej ni spremenil sveta, je pa omogočil človeški stik in interakcijo med dvema osebama. To vem, da je uspeh. In na neki način najbolj dragocena stvar, kar jih lahko dosežem. Moja črnogledost je usmerjena predvsem v širšo sliko in smer, v katero se stvari globalno premikajo,« s skoraj krivdo v glasu razlaga filmski ustvarjalec. »Pogosto se sprašujem, kaj je smisel prikazovanja in gledanja trpljenja drugih, če ne moremo nič spremeniti in po ogledu filma nato nič ne ukrenemo. Nas to dela boljše ljudi? Ne.« Zato mu je dragocen posnetek z maroških gora, ko se migranta v gozdu pogovarjata in komentirata, kako jih snema, da bo s tem zaslužil. »Je to res, kar delam, je to, pri čemer sodelujemo?« sprašuje David Fedele. Iskanje odgovorov na to bo morda osnova njegovega naslednjega filmskega projekta, skomigne z rameni. Potihoma pa vztrajno upa, da bo človeška mreža vedenj, zavedanja in razumevanja sveta nekega dne dovolj gosta in močna, da bo ustvarila pritisk, ki bo dosegel tudi večje, sistemske spremembe.

»Veste, mojega ustvarjanja ne poganjajo pozitivna občutja. V ozadju je občutek krivde,« reče proti koncu pogovora. »Kakšna je moja vloga in kaj so posledice mojih dejanj v širši sliki sveta? S tema vprašanjema si soočen, kakor hitro stopiš ven iz svoje udobne realnosti v druge kraje. Vidiš učinke, ki jih ima način življenja, ki se ti zdi samoumeven, na druge ljudi, na različna področja sveta. Vidiš krivice in neenakost. Ti občutki me ženejo naprej,« našteva vprašanja in prevpraševanja, ki tičijo za njegovim delom. Naslednjo sredo bo v Ljubljani prikazan njegov film E-smetišče, že v ponedeljek pa bo sodeloval na pogovoru o vlogi družbeno angažiranega filma v današnjem svetu.

»Kar je zame navdihujoče in mi da zagon, je, ko prikazujem svoje filme po šolah,« vendarle sklene v jasno pozitivnem tonu. Otroci zastavljajo vprašanja brez prtljage preštevilnih neprijetnih izkušenj, vedenja o korupciji in krivicah, brez cinizma. Vidijo sliko, podobo, pokažejo nanjo s prstom in vprašajo, kar se mota po glavi tudi njemu: »Kako je to mogoče? Zakaj ta človek nima sveže vode? Kako lahko to dopustimo? To ni prav!« Opogumljajoče je, pravi David Fedele, videti ljudi, ki še verjamejo, da lahko nekaj prispevajo k temu, da bodo razmere in življenja ljudi boljša, pravičnejša. On s tem v mislih in srcu potuje ter snema filme.