Marsikateri mit, da so nekatera mesta, kraji ali mestne četrti bistveno bolj nevarni oziroma izstopajo po stopnji kriminala, večinoma ne drži. Po drugi strani že pregovorna povezanost brezposelnosti, revščine in slabe izobrazbe z nagnjenostjo do kriminala nikakor ni zgolj mit, temveč slovenska realnost.

Ogromna odstopanja med občinami

Ljubljana je kot prestolnica daleč najbolj obremenjena s kriminalom, čeprav je delež njenih občanov s pravnomočnimi obsodbami v zlati sredini. »Ljubljana izstopa v skoraj vseh pogledih. Gre za kriminalno najbolj zanimivo območje, in to ne zgolj zato, ker je največje mesto. Za primer: osemdeset odstotkov vseh tatvin avtomobilov se zgodi v Ljubljani. Ne samo zato, ker je v Ljubljani največ ponudbe, ampak ker je njeno cestno omrežje dobro prepleteno na vse strani Slovenije,« opaža direktor kriminalistične policije Marjan Fank.

Čeprav je Ljubljana že leta žarišče kriminalnih dejavnosti (vendar kljub temu velja za varno mesto), je razpršenost obsojencev po Sloveniji precej pestrejša. Statistična porazdelitev pravnomočno obsojenih po posameznih občinah in regijah kaže velika odstopanja. Po zadnjih obdelanih podatkih statističnega urada je bilo v Sloveniji leta 2012 pravnomočno obsojenih 4972 prestopnikov, ki živijo v vzhodnem delu Slovenije, iz zahodnega dela Slovenije pa je bilo predlani obsojenih »le« 2915 občanov. Razmerje med vzhodom in zahodom ostane podobno, tudi če število obsojencev delimo s številom prebivalstva. Na vzhodu je bilo predlani obsojenih 4,6 delinkventa na 1000 prebivalcev, na zahodu pa trije. Odstopanja so še nekoliko večja v statističnih podatkih posameznih regij. Predlani je največ obsojencev (5,7 na 1000 prebivalcev) živelo v jugovzhodni regiji, najmanj (2,3) pa v goriški.

Razlike v številu obsojenih postanejo ogromne, če vzamemo pod drobnogled vse slovenske občine. Tudi ob ignoriranju številnih mini občin, kjer lahko že nekaj ekscesov ali problematičnih posameznikov spremeni tako statistično kot tudi siceršnjo sliko (ne)varnosti, se razlike med posameznimi občinami merijo v več sto odstotkih. Tako je bilo v občini Kočevje leta 2012 med več kot 16.000 prebivalci 155 pravnomočno obsojenih – skoraj deset na tisoč prebivalcev. V občini Vrhnika, kjer živi približno enako prebivalcev kot v Kočevju, pa je bilo istega leta pravnomočno obsojenih zgolj 19 Vrhničanov, torej skorajda desetkrat manj (1,2 obsojenca na 1000 občanov).

Malo nevarni (dobesedno kurji) tatovi

Kako nevarno je torej »zloglasno« Kočevje? V ljubljanski policijski upravi opažajo, da se v Kočevju število kaznivih dejanj že od leta 2006 giblje okoli 700 na leto. Čeprav se Kočevje pogosto povezuje z nasilno romsko problematiko (denimo brutalen meddružinski obračun in uboj Borisa Zupanca na kočevski bencinski črpalki), pred leti pa je bilo na slabem glasu tudi zaradi domnevno velikega števila uživalcev prepovedanih drog, je Kočevje varno mesto. Sedemsto kaznivih dejanj na leto, torej dve na dan, namreč nikakor ni alarmanten podatek. Prej nasprotno, sploh glede na opažanja policistov, da večji delež kaznivih dejanj v kočevski občini predstavljajo tatvine goriva, kraje po gozdovih in tatvine živali. Sedemsto kaznivih dejanj v kočevski občini pomeni približno 44 kaznivih dejanj na 1000 občanov, kar je celo za odtenek nižje od slovenskega povprečja: leta 2012 so policisti po vsej Sloveniji obravnavali 91.430 kaznivih dejanj, kar pomeni približno 46 kaznivih dejanj na 1000 prebivalcev.

Povsem drugačna slika Kočevja glede na število obsojencev na eni in število kaznivih dejanj na drugi strani ni nič nenavadnega, saj storilci kaznivih dejanj pogosto ne delujejo (zgolj) v svojem domačem okolju. V generalni policijski upravi denimo opažajo, da precejšen del kriminalcev, ki prihajajo na (predvsem tatinske) enodnevne pohode na Gorenjsko in v Ljubljano, prihaja prav iz Dolenjske.

Podobno je s širšo jugovzhodno regijo z majhnima občinama Semič in Škocjan na čelu, ki bi morala biti vsaj glede na število pravnomočno obsojenih občanov eden najbolj nevarnih getov Slovenije. A tudi Škocjan, ki ga je pisatelj Prežihov Voranc opisal kot morda najlepši kraj na Slovenskem, in Semič, ki se v teh dneh bolj kot s kriminalom ukvarja s pripravami na julijsko prireditev »Ohcet po starih belokranjskih šegah in navadah«, nista ravno kraja, ki bi se ju bilo treba pretirano bati. Čeprav nekatere bolj problematične občine na jugovzhodu Slovenije nekoliko izstopajo tudi po številu kaznivih dejanj, v novomeški policijski upravi opažajo, da se siceršnja razširjenost (bolj kot ne bagatelnega) kriminala nikakor ne odraža na porazdelitvi najhujših nasilnih kaznivih dejanj. Kljub statistično slabemu slovesu lani denimo sploh niso obravnavali uboja ali umora, predlani pa so imeli en umor – od skupno 57 umorov in ubojev (ali njihovih poskusov) po vsej Sloveniji.

Kraj bivanja prestopnikov še ne pomeni nujno tudi slabše varnostne slike posameznega mesta ali občine. Temu pritrjuje tudi prvi slovenski kriminalist Marjan Fank. Vendar hkrati razlaga, da je vzhodni del Slovenije, predvsem severovzhod, na nekaterih področjih kriminala vsekakor bolj problematičen od zahodnega. Predvsem glede razširjenosti hujših oblik nasilja: »Če vzamemo za primer severovzhodno Slovenijo in na drugi strani Primorsko, so razlike vsekakor opazne. Ne govorim le o zadnjih letih, ko je določene regije kriza bolj prizadela kot druge, temveč za daljše obdobje. Krvni delikti so za severovzhodno regijo specifični že zadnjih 50 let,« pojasnjuje Fank.

Več koristne, a tudi nevarne agresivnosti

O pregovorno in statistično bolj pogostih krvnih deliktih na severovzhodu Slovenije posebnih poglobljenih študij ni, vendar pa je s problematiko seznanjen tudi dekan fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru dr. Gorazd Meško. »Leta 1987 nas je profesor na predavanjih iz teorije osebnosti vprašal, ali vemo, kje v Sloveniji so ljudje najbolj agresivni? Njegovo stališče je bilo, da na Štajerskem. Pojasnil je, da od tam tudi sicer prihaja veliko športnikov (pri katerih je nadzirana agresivnost dobrodošla, op. p.) in da je na Štajerskem tudi veliko ljudi, ki delajo ali si želijo delati v milici in drugih službah, kjer je treba poudariti moč in avtoriteto. Morda je res nekaj na tem, vendar je treba upoštevati, da je bilo v preteklosti in danes na Štajerskem morda tudi več fizičnega dela, veliko je vinorodnih okolišev in z njimi povezanih navad. Prav tako je Maribor dlje časa trpel zaradi slabega gospodarstva. Kriminološke študije s tega področja nimamo, zase pa ne vem, ali bi si ravno upal trditi o porazdelitvi bolj ali manj civiliziranega vedenja po Sloveniji.«

Na omenjeni fakulteti so že pred leti opravili nekaj raziskav o krajevni porazdelitvi kaznivih dejanj in bivanja kriminalcev, ki pa so bile vezane predvsem na območje Ljubljane. Ugotovili so, da ljubljanski policisti obravnavajo skoraj tretjino vseh kaznivih dejanj v Sloveniji, hkrati pa so dognali, da tudi na občinski ravni miti o posameznih zloglasnih okoliših nikakor ne držijo. Da bi bile Fužine, Štepanjsko naselje in še kakšno zgoščeno stanovanjsko naselje bolj nevaren del Ljubljane ali da bi v njih živelo več obsojencev, raziskava ni potrdila. Razpršenost kriminala in kriminalcev po Ljubljani je namreč zelo enakomerna. Delno izstopajo območja ob vpadnicah in obvoznici, kjer se zaradi možnosti hitrega bega pojavlja več tatvin. Pred leti so zaznali več tatvin tudi v središču mesta – tako kot v vseh prestolnicah – vendar pa se je žarišče hkrati z ljudmi in ponudniki storitev preselilo iz strogega središča mesta na območje trgovskega centra BTC. Nasilna kazniva dejanja in kršenje javnega miru so ostali v središču mesta, vendar se pojavljajo predvsem ob petkih in sobotah zvečer. Sicer so ljubljanske ulice v evropskem merilu precej varne, se strinjajo na fakulteti.

Strah se hrani z miti – in obrnjeno

Kljub temu je vzporedna raziskava strahu pred kriminalom v Ljubljani pokazala, da so miti močnejši od dejanskega stanja. »Najpogosteje so se kot nevarni okoliši omenjali Fužine, Nove Jarše, Štepanjsko naselje, Rakova jelša in Dravlje v okolici Mercatorja. Pojma nimam, kaj bi bilo tam v okolici Mercatorja sploh lahko specifičnega, vendar pa so ljudje za tisto območje izražali velike občutke ogroženosti,« se spominja dr. Meško in dodaja, da je izražanje strahu tako in tako izjemno subjektivno dojemanje, ki je pogosto (zelo) v nasprotju z realnostjo. V praktično vseh raziskavah se denimo najbolj ogrožene pred nasilneži počutijo starejši občani, mladi moški pa se dojemajo kot najmanj ranljivi. Dejansko stanje je seveda diametralno nasprotno, saj so prav mlajši moški najpogosteje žrtve nasilja na ulici.

Čeprav je marsikateri mit o vzrokih in okoliščinah kriminala daleč od resnice, tudi statistika potrjuje veliko povezanost med nagnjenostjo h kriminalu na eni ter izobrazbo in ekonomskim statusom na drugi strani. Matematik s specializacijo iz kriminologije Bogomil Brvar s kriminološkega inštituta pri ljubljanski pravni fakulteti s svojimi raziskavami lahko le pritrdi teoriji ameriškega sociologa Roberta Mertona, ki govori o pritiskih družbe in njenem prizadevanju za materialno udobje. Na višjih stopnjah je to pohlep, na nižjih pa boj za preživetje. Ker danes materialno udobje v prvi vrsti omogoča dobra služba, njo pa predhodna izobrazba, ne čudi, da sta prav brezposelnost in nizka stopnja izobrazbe glavna razloga za skok onkraj zakona.

Takšno razmišljanje vzdrži tudi preverjanje na konkretnih primerih v Sloveniji. Razmerje med vzhodno in zahodno Slovenijo po številu obsojenih za leto 2012 je skoraj identično razmerju med deležema ljudi, ki živijo pod pragom revščine. Teh je bilo istega leta po podatkih statističnega urada na vzhodu 15,5 odstotka, na zahodu pa 10,7 odstotka prebivalcev.

Najpomembnejši dejavnik: brezposelnost žena in mater

Bogomil Brvar opaža, da je v posameznih regijah velika povezanost med brezposelnostjo in številom obsojenih. Ob tem je zanimivo, da je največja povezanost s stopnjo kriminala tam, kjer je (bistveno) več brezposelnih žensk – čeprav te predstavljajo le majhen delež slovenskih obsojencev – kar nakazuje precej resnice v pregovornih treh vogalih hiše, ki jih na svojih plečih podpirajo prav žene in matere.

Tudi v omenjenih Kočevju in Mariboru je brezposelnost pereč problem. V Kočevju je leta 2012 znašala skoraj 20 odstotkov, v Mariboru pa prav tako visokih 18 odstotkov. V Novi Gorici, kjer so leta 2012 našteli najmanj pravnomočno obsojenih med večjimi občinami (2,9 na 1000 prebivalcev), je bila brezposelnost precej bolj zmernih 11 odstotkov.

Podobno očiten je vpliv slabe izobrazbe. Nižja ko je izobrazba občanov, bolj občutno vpliva na število obsojencev v regiji, ključni prelom pa se zgodi šele pri občanih s srednješolsko (štiriletno) stopnjo izobrazbe, pri kateri o povezanosti s številom obsojencev statistično ni več mogoče govoriti.

Represija zato več kot očitno ni edino zdravilo za kriminal. Tipično področje kriminala, ki se kljub povečani represiji in uspešnim policijskim akcijam samoobnavlja, je trg s prepovedanimi drogami, ki je neposredno vezan na povpraševanje. Občasno obglavljena stran ponudbe si hitro opomore, razmnoži, preoblikuje, dobi nasledstvo… Tovrstna problematika je zato konstantna že leta ne glede na spremembe v družbi. Podobno je s tatvinami, še zlasti če jih vodi pomanjkanje.

Kljub temu da so »represivci« po naravi poklica, se tudi v vodstvu policije zavedajo, da zgolj s palico bistvenih sprememb v družbi ne morejo doseči: »Potrebno je dobro sodelovanje s skupnostjo. Da denimo skupnost ekstremne posameznike sama izloči. Če v določenem okolju zgolj pritisneš z represivnimi sredstvi, se kriminal samo preseli. Kriminal pa je lažje obvladovati tam, kjer nastaja, kot tam, kjer se kažejo njegove posledice,« razlaga kriminalist Marjan Fank in priznava, da je z ad hoc ukrepi na mikrolokacijah mogoče doseči rezultat, vendar ta praviloma ne traja prav dolgo.

Kot uspešno ustavitev posamezne vrste kriminala Marjan Fank izpostavlja ekstremno nasilje v Mariboru pred približno 15 leti, ki se je izražalo v skoraj tedenskem podtikanju eksploziva in bombnih napadih: »Z usmerjenim delovanjem in odzivnostjo sodstva so se ne zgolj skupina, ki je bila odgovorna za večino napadov, temveč tudi drugi vpleteni posamezniki ustavili in napadi so ponehali.« Podobno je s hujšimi oblikami nasilnih ropov, ki jih je bilo v 90. letih bistveno več. A po drugi strani tudi policisti opažajo negativne trende in spremembe, ki pritrjujejo statističnim ugotovitvam Bogomila Brvarja – vse pogostejša je drobna premoženjska delinkvenca, na primer tatvine poljščin, kar nakazuje, da so se motivi za kriminal premešali in da se med pohlep pogosto vriva gola potreba. To pa je s policijskimi ukrepi nemogoče omejiti, kaj šele sanirati.