Sredi mesta načetega sijaja, neuničljivega šarma ljudi, humorja, nadobudnih plesalcev in mednarodnega pečata smo se na simpoziju spraševali, kako je s prostorom za kritiko, analizo, mišljenjem v plesu. Na predavanju sem govorila o mojih izkušnjah, secirala lastne kritiške zapise, kaj pogrešam pri kritiki, v družbi, medijih. Plesne kritike v Beogradu skorajda ni. Entuziazem in volunterstvo poganjata plesno revijo, ki redko izide, kritik (ena in pol kritičarke, so me opozorili) pa za pokrivanje plesnih dogodkov zasluži 30 evrov na mesec. Ne glede na količino. Govorila sem o Sloveniji, koliko in kakšnih šol imamo, institucij, festivalov, prizorišč, nevladnih organizacij, posameznikov, kakšni so najnovejši trendi tudi kulturne politike. Seveda smo za srbske pa še kakšne razmere odlično preskrbljeni.
Toda bolje se je primerjati z razvitejšimi, predvsem pa analiza na podlagi izkušenj govori o bolj bistvenem. Statistične primerjave, predstave potrebujejo kontekst. Širšega prostora in zavedanja, iz česa v času se je napletlo, zgodilo, naredilo, kar se zdaj dogaja. Misel in spomin. V redu, če država, Evropa, lokalne skupnosti sofinancirajo tudi plesno umetnost, toda naj tega ne počnejo na pol. Drugi manj vidni, ne v takojšnje produktivne in statistične uvide uperjeni procesi, kot so izobraževanje, zgodovinjenje, arhiviranje, analitično pisanje, pestre debate, so milo rečeno v drugem planu. Kaj se je zgodilo s potnimi stroški, štipendijami, sredstvi za raziskave, ki so cvetele v času Sorosove organizacije? Pomembni podporni segmenti izginjajo. Šteje produkcija, število dogodkov, objav, novačenje različnih publik, tempo. Skoraj vsi stroški so programski stroški. Precej svetohlinsko je sofinancirati produkcijo in ne poskrbeti za mišljenje. Temu primerno se večinoma obnašajo tudi mediji. Odličen copy paste promocijskih obvestil je informacija, ki prevladuje. Veliko uredništev deluje na način urejanja tistega, kar je priletelo v poštni nabiralnik. Izrazito uredniško politiko, v mislih imam dnevne medijske pogone, bi podprla, ko bi se v primeru neke velike pomembne radikalne predstave nanjo osredotočili na način pestrega pokrivanja. Recimo: mnenje plesnega kritika, posebno glasbenega, če gre za svežo domačo glasbeno soprodukcijo predstave, mnenje intelektualca, ki se morda sicer ukvarja z neko drugo vejo umetnosti. Zabavajo me kritike sodobnoplesnih predstav, ki so objavljene takrat, ko predstave ni več mogoče videti. Včasih me zabavajo kritike, ki so mešanica teoretsko-poetičnega žanra, smešni so »sestankarski« popisi. Malo izvem, kaj si tisti, ki piše, misli o tem, kako se trenutni projekt vklaplja v avtorski opus delujočega, kaj je nanj vplivalo doma, v tujini, zgodovini. Tudi kaj vpliva na avtorja zapisa. Marcel Štefančič jr. na plesnem področju. Ne strinjam se vedno z njegovim mnenjem, vem pa, kakšno je. Tudi sama sem rosneje mlada strastno pisala o odrskih produkcijah na način, kako bi moralo biti narejeno in kako jaz vse vem. Pozno sem prišla do tega, da morda ni slabo razumeti jezika predstave, ugotavljati, kaj so hoteli in ali jim je to v njihovi maniri uspelo. Po drugi strani ne moremo vsega naprtiti kritikom in urednikom. Gre za manko konteksta. Ne kritiki ne uredniki ne morejo nadomestiti muzejev, šol...
Pa vendar: koliko medijev zanima ozadje, nastajanje predstave, vsi avtorji, vpeti v proces? Koliko razstav iz arhiva sodobnega plesa smo imeli? Balet prehiteva sodobni ples z dvema operno-baletnima institucijama, imamo dva glasbeno-baletna konservatorija, veliko šol, tudi zasebnih, ki poučujejo vse smeri plesa. Več imajo zgodovinjenja, monografij. Manj teorije. Kje so mladi baletni kritiki? Sodobni ples na drugi strani premore srednjo šolo, učijo ga tudi na zasebni plesni akademiji, mogoče ga je videti na kar nekaj prizoriščih, v glavnem v Ljubljani, več kritikov se z njim ukvarja. Nekaj malega nevladnih organizacij ali kakšen entuziastični posameznik izdajajo teoretske knjige, predavajo, učijo. Ne gre za formalne procese, pač pa za minimalno kontinuiteto v ozadju. Produkcija in misel gresta skupaj. To, da je misli manj, je odločitev, ne naključje.
