ŽELELE SMO SAMO DOMOV ...

Po sreči ji je skoraj leto dni uspelo preživeti v grozotah taborišča Birkenau, kjer je bila prisiljena prehitro odrasti. Strah pred krematorijem je bil nenehen. Vsakič, ko so se morali zglasiti na postroju pred barakami, so se spraševali, koga bodo odpeljali. V drugi svetovni vojni je izgubila 56 članov svoje družine. Po vrnitvi v Mursko Soboto je Fürstova dolga leta molčala o svoji zgodbi. Spregovorila je šele, ko so jo zgodovinarji prepričali, da je o Auschwitzu treba govoriti. Da njegove grozote ne potonejo v pozabo, skrbi tudi Erika Fürst s številnimi javnimi nastopi, predvsem na šolah. Je zadnja živeča slovenska Judinja, ki se ji je uspelo vrniti iz koncentracijskega taborišča, v katerem je bilo ubitih 1,1 milijona ljudi. To je njena zgodba.

Že v prejšnji Jugoslaviji je v Murski Soboti in Prekmurju obstajalo dobro sodelovanje med Judi in pripadniki drugih ver. Družili smo se otroci, naši starši, duhovniki. V Murski Soboti smo imeli korzo, kjer so se ob nedeljah sprehajali katoliški župnik, evangeličanski pastor in naš judovski rabin. Takrat nismo čutili nobenega antisemitizma. Naši očetje in sorojaki Judje so pomagali pri razvoju Murske Sobote. Med nedavnim odprtjem spomenika ob sinagogi je župan povedal, da se brez pomoči Judov Murska Sobota ne bi razvila tako, kot se je. Iz trga ne bi nastalo mesto.

Ko so območje zasedli Nemci, nas je bilo strah. Kmalu so začeli vlamljati v trgovine. Nismo si upali niti na cesto. Po enem tednu so Prekmurje predali Madžarom, zatem pa nismo več čutili tako močnega pritiska kot za časa Nemcev.

Tega ne vem. Dovoljeno nam je bilo hoditi v šolo. Oče je bil prevoznik in trgovec s konji. Imel je precej manj dela. V primerjavi s tistimi družinami, ki so sodelovale z Nemci in Madžari, smo njihovo okupacijo mi čutili tudi finančno. Pozimi smo zaradi varčevanja kurili zgolj v spalnici, kjer smo spali vsi – starši, moja dve leti in pol starejša sestra in jaz. V šoli smo se judovski otroci za dobre ocene morali potruditi dosti bolj kot drugi. Sama sem bila vedno kar dobro ocenjena, kar pa se ni več dogajalo v gimnaziji. Deklice smo hodile v meščansko šolo, fantje pa v gimnazijo. Sestrična mi je pripovedovala, kako so pri madžarščini pisali šolsko nalogo, ki jo je tudi po zatrjevanjih profesorja napisala najbolje, a je dobila najslabšo oceno. Na hodniku ji je nato rekel, da ji žal večje ocene ni smel dati. Starši so tudi občutili zasedbo. Niso več toliko hodili ven, na kakšne zabave, kot včasih.

Stara sem bila deset let, sestra pa dvanajst. Nisva vedeli, kaj se dogaja. Ker na našem radijskem sprejemniku nismo dobili londonskih poročil, smo zvečer hodili poslušat radio h gospodu, kjer je stanovala moja teta. Tja smo se odpravili vsi skupaj na obisk, da ne bi bilo sumljivo. V njegovi medičarski delavnici sta z očetom nato poslušala poročila, s sestro in mamo pa smo bili medtem pri teti. Pred nami otroki starejši nikoli niso ničesar govorili. Oče je zagotovo kaj vedel. Med vojno se je nekajkrat zgodilo, da je zvečer od hiše poslal služkinjo in hlapca, nato se je nekam odpravil in vrnil z možmi, ki so se pri nas umili, nekaj pojedli, malce zaspali, potem pa so šli naprej. Nikoli nam ni povedal, kdo so ti ljudje, ki so v glavnem v skupinah treh ali štirih prihajali iz Avstrije in Nemčije.

Da, to nam je po vojni povedala mama. Žal se oče po vojni ni vrnil iz taborišča, s sestro in mamo pa smo se vrnile.

To se je zgodilo 26. aprila 1944. Zjutraj ob petih so madžarski orožniki prišli po nas. Z njimi sta prišla dva uradnika, ki sta popisala vso zlatnino in denar, ki ga je moral oče predati. Sama sem imela okoli vratu obešeno verižico z Davidovo zvezdo, sestra pa obesek Mojzesa z desetimi božjimi zapovedmi. Ko smo to predali, je oče prosil orožnika, ali lahko gre družina v dnevno sobo. Dovolil je in oče nas je vse odpeljal v dnevno sobo, kjer je iz predalnika svoje delovne mize vzel zavojček. Pogledal nas je. V očeh je imel solze. Zavojček je spet pospravil v predal, nato pa smo zapustili sobo. Po vojni nama je mama povedala, da je imel v vrečki arzen in nas je hotel zastrupiti. Vedel je torej, kaj nas čaka, a vseeno ni premogel toliko moči, da bi svoje dejanje dokončal. Nato smo morali v pol ure pripraviti prtljago. Vsak je je lahko vzel s seboj dvajset kilogramov. Peš so nas odpeljali v sinagogo, kjer je bilo zbranih že nekaj Judov. Nismo se smeli pogovarjati. Sedeli smo v klopeh in čakali. Tovarnar Benko, ki so ga po letu 1945 ustrelili, med vojno pa je tudi mojemu očetu dajal delo, nam je poslal velik paket suhomesnatih izdelkov. Ti so nas rešili, ker smo bili naslednje tri tedne na Madžarskem brez hrane. Dobivali smo samo vodo.

Ne, mogoče so kaj slutili starši. V sinagogi so nas že prevzeli Nemci. Ko se je napolnila, so nas naložili na vozove s konjsko vprego in odpeljali v Čakovec. Tiste, ki so jih zbirali iz sosednjih vasi, so kasneje tja pripeljali z živinskimi vagoni. Zbrali so nas v neki šoli, kjer so vsakega posameznika pretipali. Iskali so namreč še kakšen skrit denar ali zlatnino. Nato so nas v kmetijsko šolo v Nagykaniszu na Madžarskem pripeljali v živinskih vagonih. Spali smo na tleh, se pokrivali s svojimi plašči. Že naslednje jutro so zbrali za delo sposobne mlajše ljudi do 55 let, tudi mojega očeta. Po postroju na dvorišču se je vrnil zgolj še po svojo prtljago. Poslovili smo se. Takrat sem zadnjič videla očeta. Skozi okno sem opazovala, kako so jih naložili na živinske vagone in odpeljali v Auschwitz. Po treh tednih so tudi nas naložili na živinske vagone in prepeljali v Auschwitz. Mislim, da smo se vozili tri dni. V vagonih ni bilo nobenega zraka. Vsa okna so bila prepletena z bodečo žico. Potrebo smo opravljali v enem kotu.

Takrat nismo ničesar vedeli. Ko smo se pripeljali v Auschwitz, so se vrata odprla in že se je zaslišalo vpitje Nemcev: »Raus, raus, schnell raus!« (Hitro, hitro ven!) V vagonu so se poprej slišale govorice, češ, pustili nam bodo samo tisto, kar imamo na sebi. Mama nama je s sestro zato naročila, naj se čim bolj oblečeva. Dvojno, trojno perilo, bluzo, obleko, zimski plašč, čez njega pa še balonarski plašč. Nenadoma sva bili videti zelo močni. Govorice so se izkazale za pravilne. Niti ročnih torbic ženske niso smele vzeti s seboj. Mama je s seboj vzela zgolj družinsko fotografijo. Glejte, tukaj jo imam (pokaže nanjo, op. a.).

Ničesar nismo prinesli nazaj. Ko se je v Prekmurju razprodajalo zaseženo judovsko premoženje, so ljudje marsikaj spravili in nam po prihodu domov stvari spet vrnili. Ob posteljnini in oblekah smo dobili tudi to fotografijo.

Da, veliko jih je bilo. Ko smo poskakali z vagonov, smo se morali postaviti v vrsto in odkorakati. Na nekem križišču nas je pričakal doktor Mengele, imenovan tudi angel smrti. Babico, malo Judito in teto je takoj poslal na desno. Mamo je vprašal, ali sva s sestro dvojčici. Odgovorila je, da nisva. Potem je hotel vedeti, koliko sva stari. Mama se je zlagala, da sva 17 in 15, čeprav sva bili 15 in 13. Ker je znala nemško, mu je še povedala, da hočemo delati. Hinavsko se je nasmejal in nas poslal na levo. S sestro sva začeli preštevati ljudi in našteli, da nas je tja razvrstil 34 žensk in 80 moških. Vsi drugi so šli takoj v krematorij.

Prevzela nas je esesovka in najprej odpeljala na sprehod. Šli smo mimo krematorija, kjer so takrat že zažigali babico in naše sorodnike. Ena od sotrpink jo je vprašala, kaj se pa tukaj iz tega dimnika kadi neki sivi smrdeči dim. Odgovorila nam je, da nam tukaj pečejo kruh. Nato nas je pripeljala do savne, nekakšnega prostora za tuširanje. Sleči smo se morali do golega. Postrigli so nas na balin. Mama je v roki držala družinsko fotografijo, ki pa jo je esesovka raztrgala in rekla: »Tega pa ne boste več potrebovali.« Po mlačnem tuširanju smo na mokro telo dobili sive taboriščniške obleke in nove čevlje. Ker so nama bili taboriščniški cokli precej preveliki, sem smela obdržati svoje čevlje, dokler niso razpadli. Za tri tedne so nas odpeljali v karanteno v podružnico Birkenau, kjer so bili vernichtungslagerji (uničevalna taborišča, op. a.) s krematoriji. Na majhnem prostoru nas je kot sardine ležalo dvanajst oseb. Če se je ena premaknila, smo se morale vse.

Med seboj se nismo smeli niti pogovarjati, kaj šele da bi lahko izbirali, kaj bomo delali. Po treh tednih v karanteni so nas tetovirali in nas poslali delat. Moški so med Auschwitzem in Birkenauom gradili cesto iz opeke, ki je še danes tam. Poprej so z zemljišča posneli travo in zemljo, ki smo jo ženske nosile na kupe. Ko je trave zmanjkalo, smo nosile skale. To je bilo najtežje. Če je ženska s skalo padla, so jo ustrelili.

V kompleksu Auschwitza so stale razne tovarne. Med njimi je bila tudi ogromna zgradba, imenovana Buna, kjer so sortirali blago iz taborišča. Ljudje, ki so delali tukaj, so najlažje preživeli. Med sortiranjem oblek so namreč našli kakšno hrano, perilo, nogavice ali jopo za pod črtasto obleko. Moj oče je delal v eni od teh tovarn. To sem izvedela šele zdaj, ko mi je profesor Hajdinjak in zgodovinar s prve mariborske gimnazije, ki raziskuje dogajanje v Auschwitzu, prinesel dokumente. Iz njih je tudi razvidno, da je očetov zadnji življenjski znak zabeležen 8. junija.

Takoj ko smo prišli v A-lager. Naše ležišče v baraki je bilo ob oknu. Ko so Poljaki odhajali čistit stranišča, je mama, čeprav nismo smeli govoriti, skozi okno enega vprašala, kje so pa naši. Poljak ji je odgovoril tako, da je s prstom pokazal v nebo. »Kot ovce ste se pustili pripeljati v vernichtungslager,« ji je še dejal.

Zavedala sem se, da od tu živa ne bom prišla. V hrani smo dobivali brom, ki pomirja ljudi. Bili smo apatični. Nisi znal misliti. Brom je razjedal naša usta. V kruhu in drugi hrani ga je bilo namreč veliko. Lagerkrankheit, taboriščniška bolezen, so temu rekli. Dobili smo izpuščaje. Ko smo jedli juho, me je močno peklo, jezik je bil ves razjeden. Drugi so imeli zatečen jezik in močno razjedeno ustno nebo. Na začetku je bilo zelo hudo, pozneje pa se je organizem očitno na to navadil.

Vedno, ko so nas postavili na postroj pred barake, smo čakali, koga bodo odpeljali. Ker nemški tovarnarji niso imeli delovne sile, so po močnejše in zdrave delavce vedno prihajali v taborišče. Sleči smo se morale do golega, izbrali so delavke in jih odpeljali v Nemčijo. Moja prijateljica Elizabeta Fürst, ki je preminila pred mesecem dni, mi je pripovedovala, da ni bilo tako hudo kot v Birkenauu. Delala je v dveh tovarnah. Resda so morali delati deset ur na dan. A so dobili nekoliko več hrane in, kar je še pomembneje, ni se jim bilo treba bati, da jih bodo odpeljali v krematorij, ker so jih preprosto potrebovali. Sama sem za cesto v Auschwitzu nosila tudi opeke. Iztegniti sem morala roke, naložili so mi šest opek in smo nosile. Vsak dan znova smo se bali, da nas bodo odpeljali v krematorij.

Saj se nismo smele niti pogovarjati. Enkrat so nas s sestro, mamo in še eno gospo izbrali ter zaprli v neko sobo. Ker smo bile že zelo suhe in shirane, smo bile prepričane, da so nas zbrali za krematorij. Tovornjaki so namreč ponoči v krematorij odvažali shirane ljudi, od katerih ni bilo več koristi. V sobi smo ostale nekaj dni. Nismo se kaj dosti pogovarjale. Mama nam je le neprestano govorila: »Otroci, molite. Prosite boga, da smrt ne bo huda.« Vsak blok je imel svojo voditeljico med interniranci. Naša, Čehinja, je očitno pozabila na nas. Ko je ugotovila, da nas niso odpeljali, nas je nagnala nazaj k drugim, s čimer nas je dejansko rešila.

Oktobra smo se spet odpravile v savno, kjer smo se morale sleči do golega. Ponovno smo naletele na doktorja Mengeleja. Zagledal me je, majhno nerazvito trinajstletno deklico. »Du kleine, komm hier!« je zavpil (»Ti mala, pridi sem!«). Zaprli so me v eno sobo. Jokala sem. Skočila sem skozi okno in se vrnila k mami. Spet me je zagledal, me povlekel za uho in Nemki naročil, naj me odpelje. Odpeljala me je v otroško barako. Tako sem se rešila. Otroško barako so namreč imeli kot vzorčno barako za Rdeči križ, ki je prihajal na ogled taborišča. Dokazati so hoteli, da sploh ne drži, da vse ljudi tukaj kar pobijajo. V baraki so bili otroci od enega do šestnajstih let starosti. Zimo sem torej preživela v baraki in mi ni bilo treba hoditi na postroj.

Mama in sestra sta ostali v drugi baraki. Nisem vedela, kaj se z njima dogaja. Najprej sem neki večer odšla iskat očeta. V času, ko je veljala stroga prepoved gibanja zunaj barak, sem se v globokem snegu izmuznila do moškega taborišča, kjer se je ob žici sprehajal neki moški. Povprašala sem ga po očetu. Obljubil mi je, da se bo pozanimal o njem, če mu naslednji dan prinesem porcijo kruha. Seveda sem mu ga odnesla in vrgla čez električno žico, a moškega pozneje ni bilo več na spregled. Sprijaznila sem se s tem, da očeta ne bom našla. Zato sem se odpravila iskat mamo in sestro. Med strogo prepovedjo gibanja, ko so tudi že Američani in Britanci bombardirali Auschwitz, sem v eni od barak odkrila mamo in sestro. V tej baraki, ki so ji rekli revier, nekakšni bolnišnici, sta bili vse od takrat, ko sem sama pristala v otroški baraki. Po čudežu je sestra preživela, neka nemška politična interniranka, ki je bila zdravnica, jo je namreč že zelo shirano obdržala pri življenju.

Prišel je januar. Bližali so se Rusi, Nemci pa so bili panični. Rekli so nam, da bodo Američani vse bombardirali in bomo zagotovo umrli. Morala bi iti na pohod smrti, a sem vedela, da zgolj na pol oblečena tega ne bom zdržala. Že takrat sem odrasla. V koloni smo zapustili taborišče. Na obeh straneh so nas na deset metrov spremljali nemški vojaki. Čepe sem se počasi v koloni pomikala do zadnje vrste. Ko Nemec ni gledal, sem skočila v sneg in počakala, da so odšli. Skrivaj sem se vrnila k materini baraki, kjer sem se skrila pod posteljo Rusinje. Nemci so se še vračali in iz postelj vlekli še tiste ženske, ki so lahko hodile. Ker so transporti za zapornike že odšli, so jih zvlekli pred barake in ustrelili. Nekateri moški, ki so ostali, so polovili Nemce, jih slekli do golega, pometali v sneg in pustili, da zmrznejo.

Deset dni smo bili v taborišču brez Nemcev in Rusov. Ostali smo brez hrane in vode. Moški so v bazenu, kjer so se poleti kopali Nemci, skopali luknjo, tako da smo prišli vsaj do vode. Snega si namreč nismo upali taliti, ker je vsak dan nekdo umrl, mrliče pa smo nato pometali v sneg pred barake, kjer je bilo polno trupel. Počasi smo si upali tudi raziskovati po drugih zgradbah za hrano, saj Nemci vendar niso mogli vsega odnesti. V eni sem našla dvajsetkilogramski zaboj kislega zelja. Odvlekla sem ga do barake. Konzerve sprva nismo mogli odpreti. Ko nam je s pomočjo enega noža vendarle uspelo, je mama ženskam, ki so stale v vrsti, delila po pest zelja.

V eni baraki sem našla tudi oblačila, spet v drugi pa še nekaj moke. Prinesla sem malo moke, zavite v ruto. Skupaj z vodo iz bazena smo jo skuhali in spet imeli nekaj za jesti. Našli smo še eno skladišče kruha in tako nam je uspelo preživeti tistih deset dni.

V knjigah preživelih internirancev sem prebrala, da se je v moških in ženskih barakah odvijalo povsem drugačno življenje. Moški so imeli rabina. Me ženske pa nismo imele nobene duhovne hrane. Prepuščene smo bile same sebi. V ženskih barakah so bile tudi Ukrajinke, Judinje in Nejudinje. Njih smo se malce bali, ker so rade kradle kruh. Tega nisem dojemala kot krajo, kot če bi kdo ukradel nekaj velikega. To je bil boj za preživetje. Mama nam je vedno rekla, naj si kruh, ki smo ga dobile zvečer, razdelimo na tri dele. En košček za zjutraj ob čaju, opoldne ob juhi in še za zvečer. Kruh, ki sem ga prihranila za naslednji dan, sem si vedno skrila pod glavo.

Bili so zelo previdni. Najprej je prišla prva linija borcev. Bili so mladi fantje. Niso mogli verjeti, da tukaj živijo muzlmani (opis za izstradane in izčrpane jetnike, op. a.). Da so tukaj še živa bitja. Niso imeli ničesar, niso nam mogli pomagati. Je pa zelo hitro v taborišče prišla njihova kuhinja. Dobro so nam kuhali in zelo pazili na nas. Tudi na to, da se nismo kar naenkrat preveč najedli. Dajali so nam zgolj sveže skuhano hrano, pregrete pa ne. Dobivali smo zajtrk, kosilo in večerjo. Počasi smo se spet privajali na hrano. Čez kakšen teden so nas iz Birkenaua odpeljali v Auschwitz, kjer je bila nekoč nastanjena nemška vojska. Vsak je dobil svojo posteljo s posteljnino. Mama je bila še v bolnišnici, sestri pa se je že uspelo spet malce postaviti na lastne noge. V bolnišnici sem pomagala zdravniku nositi zdravila in praznila nočne posode.

Mama si je opomogla in je ponovno lahko spet malce hodila. Rekla je, gremo domov s prvim transportom. Bil je romunski. Romunski fantje, ki so preživeli prisilno delo, so namreč prihajali v taborišče iskat svoje starše. Vojne še ni bilo konec. S transportom smo se odpeljali v Krakov v zbirno taborišče, kamor so potem prihajali transporti iz različnih držav. Do konca vojne smo ostali tam. Veselja na 9. maj se ne da popisati. Z novim romunskim transportom smo odšle do meje, potem smo ostale same. Pridružili smo se ruskemu transportu in se ustavili v Pragi, kjer je bila železniška postaja povsem porušena, na zidovih pa so visele človeške glave. Nato smo se pripeljali do Budimpešte, kjer so nas že čakali iz judovske skupnosti. Ponudili so nam, da lahko gremo v Ameriko. A smo hotele samo domov. Sestra je rekla, da nas tam čaka oče. Nikamor drugam si nismo želele.

Ne, hotele smo zgolj domov. Prek Sombotela smo s transporti in peš prišle do Prosenjakovcev. Ko smo prišle domov, so nas sosedje zelo lepo sprejeli. Pozdraviti so nas prišli vsi znanci. Toda me smo bile zelo žalostne. Vrnile smo se namreč v povsem razdejano hišo, v kateri so na slami spali partizani. V dveh dneh so hišo spraznili in pospravili slamo, a v njej ni ostal niti en kos pohištva. Potrgana je bila vsa električna napeljava, prav tako podi. Nemci so namreč pričakovali, da bodo pri nas našli več skritega denarja in zlatnine. Toda mi nismo bili bogati.

Mogoče takrat, ko je soseda prinesla velik kos kruha, namazanega z marmelado, druga soseda pa je prinesla potico. Takrat smo se prvič nasmejale in bile srečne, da so nas sosedje tako lepo pričakali. Kakšen teden nam je še občina pošiljala kosilo. Mama se je medtem začela zanimati, kako obnoviti hišo. Ponudili so ji 10.000 dinarjev posojila. Vzela ga je. Najprej je dala urediti elektriko, pobeliti stene in zakrpati pode. Po prenovitvi smo se vselile in seveda najprej spale na tleh.

Pred vojno smo morale nositi Davidovo zvezdo. Samo ena sošolka se takrat ni sramovala z mano hoditi po cesti. Po vrnitvi so me sošolci prvi dan drug čez drugega spraševali in jaz sem jim pripovedovala. Naslednji dan pa ni zanimalo nikogar več.

Kaže, da jim je nekdo prepovedal. Pozneje se o tem ni več govorilo. To je postal neke vrste tabu.

Po mojem je bila. Nikjer se ni govorilo o tem. Tudi med sabo se o tem nismo pogovarjali.

To ne. Ampak takrat ni bila zaželena nobena vera.

Da, čutili smo neki tabu pred oblastjo, ne pa pred ljudmi.

Morda nismo imele časa razmišljati o njih. Okupiralo nas je življenje. Prišle smo iz takšnega trpljenja in nato morale zaživeti na novo. Mama se je soočala z vprašanjem, kako preživeti dva otroka. Sama sem se zvečer naučila snov za šolo, a drugo jutro nisem nič več vedela. Žal je brom še dolgo ostal v organizmu. Mnogi zato niso več šli v šolo.

Ker so me prepričali. Svojo zgodbo sem najprej povedala ameriški judovski organizaciji Shoa, ker sem vedela, da je oni ne bodo zlorabili. Nato so me začeli prepričevati zgodovinarji, da je treba o tem govoriti, če nočemo, da se to pozabi, in da o tem izvedo tudi otroci. Zdajšnji srednji sloj skoraj ničesar ne ve o takratnem dogajanju. Ko sem prvič videla, s kakšno hvaležnostjo so me otroci poslušali in kakšna vprašanja mi zastavljajo, sem vedela, da otroke zanima. Drugega ne znam povedati kot tisto, kar sem doživela. Ne vem, ali sem si zaslužila državno odlikovanje, če je zanj moralo umreti 56 članov moje družine. Zdaj že kar čutim neko dolžnost, da govorim.

Z leti se ne more vzpostaviti distanca do takratnega trpljenja. Hudo mi je. Zaradi svojcev. Nimaš nikogar. Še sestra mi je kmalu umrla. Distance ne more biti.

Da, ko je bilo leta 1963 odprtje jugoslovanskega muzeja v Auschwitzu. Vsaka republika je na odprtje poslala en avtobus. Mama je tudi hotela iti, a je bilo dobro, da je nisem pustila. Sama sem imela občutek, da grem očetu na grob. Samo to me je vleklo nazaj. Ne vem, kje je.

Med obiskom v Auschwitzu so nas hoteli nastaniti v tisti zgradbi, kjer je spala nemška vojska. Cel avtobus se je uprl. Veliko je bilo internirancev iz Gorenjske in Dolenjske pa tudi njihovih potomcev. Zahtevali smo jugoslovanskega veleposlanika, pa ga ni bilo, da bi nas namestili kam drugam. Nekateri so se zato kar malce napili, da so lahko na teh posteljah zaspali. Jaz sem samo jokala.

S politiko se ne ukvarjam.

Smili se mi vsak, ki trpi. Tako, kot so nas mučili, trpinčili in ubijali brez obsodbe, so počeli tudi v Sloveniji. To se ne sme več dogajati. Če je kdo kriv, naj ga obsodijo. Ne pa nekoga ubijati brez sodbe. Vem, kako je bilo v Prekmurju po vojni. Samo s prstom je bilo treba na nekoga pokazati. Mislim, da bi ljudje morali živeti v soglasju, v miru. Ni pomembno, kakšne vere si, kakšne barve kože si, samo bodi dober in pošten.