Disidente iz sosednjih vzhodnoevropskih držav je leta 1941 rojeni politik podpiral že v osemdesetih letih kot podžupan mesta Dunaj. Po padcu železne zavese, ko so mnogi postali vodilni možje na čelu držav, je z njimi sodeloval kot predsednik avstrijske ljudske stranke in vicekancler. Leta 1995, ko ga je založnik Hans Dichand s kampanjo v bulvarskem časopisu Kronen Zeitung zrinil s položaja prvega moža v stranki in so ga nadomestili z Wolfgangom Schüsslom, je izstopil iz politike. Še danes trdi, da je bila njegova najpametnejša odločitev v življenju, da je tedaj vrnil tudi poslanski mandat. V stranki velja pripadnik katoliškoliberalnega krila za kritičnega intelektualca in hitrega misleca, zgornjeavstrijski deželni glavar Josef Pühringer mu je navrgel, da je prepameten za politika. Kljub razočaranju se je izkazalo, da je slovo od aktivne politike na čelu stranke prineslo novo priložnost – Busek je bil že od nekdaj prepričan, da je treba državam v tranziciji pomagati in jih podpreti. Od leta 1995 je predsednik Inštituta za Podonavsko regijo in srednjo Evropo, leto pozneje je postal koordinator Pobude za sodelovanje v jugovzhodni Evropi SECI in od leta 2002 do 2008 je bil posebni koordinator Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Ob zadnjih evropskih volitvah je skupaj s sedmimi nekdanjimi predsedniki ljudske stranke pozval volilce, naj odidejo na volišča

Gospod Busek, ste bili zadovoljni z volilno udeležbo na evropskih volitvah?

Ne, morala bi biti višja. Da ni bila, je razlog najbrž v tem, da še nismo ugotovili, za kaj v resnici pri teh volitvah gre. Tokrat se je prvič doslej ob volitvah pojavljalo vprašanje bodočega predsednika evropske komisije, toda to vprašanje je imelo v različnih državah povsem različno težo. Tako v Nemčiji kot tudi v Avstriji je povečalo zanimanje za volitve, v Nemčiji še posebno, saj od tam prihaja tudi eden glavnih kandidatov. V drugih državah, denimo v Veliki Britaniji, se tega vprašanja sploh ni poudarjalo. Težava je tudi v tem, da nimamo pravih evropskih strank, so le zveza nacionalnih, in volilci še vedno v resnici volijo nacionalne stranke, pri čemer imajo te v volilnem programu namesto evropskih nacionalne teme, takšne, ki se pojavljajo znotraj posameznih držav. To se je zgodilo tako v Nemčiji kot tudi v Avstriji, zato volilcu ni jasno, za kaj gre: umanjka volilno vprašanje, o čem volilci s svojim glasom na teh volitvah pravzaprav odločajo.

Ali bi prave evropske stranke pomenile tudi spremenjen način volitev, bi potem volili kandidate z evropskih list?

Zakaj pa ne, kar nekaj evropskih politikov je, za katere menim, da bi jih tudi v Avstriji zlahka volil celo z večjim prepričanjem kot katerega od avstrijskih kandidatov.

Denimo?

Reciva Daniel Cohn Bendit, ki na zadnjih evropskih volitvah ni več kandidiral. Ali pa vrsta poljskih političnih prijateljev, lahko tudi moj skoraj soimenjak Jerzy Buzek, in osebno si prav lahko predstavljam, da bi volil Lojzeta Peterleta.

Ker ste ravno omenili prijatelja Lojzeta Peterleta, kakšna je vaša ocena sedanjega položaja slovenskih konservativnih strank? Vam je znano, kaj si o tem misli Evropska ljudska stranka in ali tudi po pravnomočni obsodbi še podpira prvaka SDS Janeza Janšo?

Kar zadeva podporo Evropski ljudski stranki Janezu Janši, ne vem, ker nisem vpet v njihove politične odločitve. Osebno menim, da je situacija na desnem polu trenutno precej nepregledna in bi jo bilo treba nujno izboljšati z oblikovanjem neke sredinsko desne alternative.

Zakaj je bila volilna udeležba v vzhodnoevropskih državah in novih članicah še nižja od povprečja, ponekod celo skrb zbujajoče nizka?

Premalo je, da ljudi prepričujemo o tem, kako je voliti pravzaprav ne le pravica, temveč tudi obveza vsakogar v demokratični družbi. Ta argument je pomemben, a je preprosto prešibek, da bi ljudi privabil na volišča. Da prav v novih demokracijah, tranzicijskih državah, voli čedalje manj ljudi, je še toliko slabše. Po drugi strani je mogoče razumeti, zakaj, saj so se mnoge od teh držav znašle v političnih razmerah, v katerih se državljani razočarani in zgroženi odvračajo od politike in političnih strank. Najbolj grozen primer je Slovaška, kjer na volitvah zmagujejo oligarhi. Zamislite si, kaj to pomeni: vtisa na volilce ne naredi več program neke stranke, temveč dejstvo, da je nekdo očitno bogat. To je zelo nenavadno in pušča zelo neprijeten občutek. V nekaterih drugih državah prihaja v politiki do zelo kaotičnih razmer, bojim se, da po odstopu predsednice vlade tudi v Sloveniji tako. Vsi ti prepiri v političnih strankah ne dajejo ravno prepričljivega vtisa.

Naj omenim še en močan razlog, zakaj v novih članicah državljani ne hodijo na evropske volitve. Ljudje, ki imajo v teh državah opraviti z evropskimi institucijami, se še manj trudijo, da bi volilcem sploh razložili Evropo, kot je običaj v starih članicah, denimo pri nas v Avstriji. Evropa je v nacionalnih javnostih premalo navzoča, tako politiki kot mediji je ne predstavijo kot pomembno temo, ampak v ospredje potiskajo nacionalna vprašanja. Ob tem resno opozarjam, da gre za prihodnost Evrope, ne glede na to, v kakšni obliki – bolj ali manj Evrope – in da gre za pozicioniranje Evrope v svetu. Kajti svet je vse manjši, Indija, Kitajska, Rusija, Brazilija igrajo čedalje pomembnejšo vlogo. In kje je zdaj Evropa? Tem, s katerimi bi lahko nagovarjali volilce, je torej več kot dovolj.

Gre morda tudi za to, da nove članice razumejo Evropsko unijo drugače kot stare, ki so v njej videle neke vrste zagotovilo za mir?

Žal je res tako. Evropa je vse manj mirovni projekt, to doživljam v razpravah, kjer mladi sprašujejo, zakaj pravzaprav sploh potrebujemo Evropsko unijo, saj je tako ali tako mir. Prepričan sem, da razmere podcenjujemo. Ravno Ukrajina ali pa razpad Jugoslavije kaže na to, kako hitro se je mogoče znebiti miru. Mir v Evropi je za mnoge postal nekaj samoumevnega, takšen odnos pa je malomaren in povsem neprimeren. Pri tem ne gre le za odnos politike ali medijev, celo pri pouku zgodovine premalo pojasnijo, kakšen pomen imata stabilnost in mir na celini, kaj vse je nastalo ravno zato, ker Evrope ne pretresajo več vojne. Če mi dovolite še pripombo: nizka volilna udeležba v novih članicah me čudi še toliko bolj, ker je najnižja prav v državah, ki so največ pridobile z vstopom v Evropsko unijo. Grobo rečeno, Madžarska živi danes od investicij iz evropskega denarja.

Morda pa se jim zdi evropski parlament prešibek, da bi bilo vredno zanj oditi na volišča?

Parlament je v primerjavi z drugimi evropskimi institucijami nastal precej pozno in mediji o njem le redko poročajo. Kljub temu je izjemno pomemben. Govorim iz lastnih izkušenj. Kot koordinator Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo sem z njim sodeloval sedem let. Evropski parlament je v oblikovanju stališč precej bolj razumen, kot so nacionalni parlamenti, v njem ni oblikovanih koalicij, ni vse že vnaprej sklenjeno, temveč se morajo predlagatelji za večino glasov v resnici potruditi. To je pravzaprav zelo demokratično. Prepričan sem, da je delo evropskih poslancev premalo cenjeno, a je to povezano tudi s tem, da so doma premalo navzoči. Njihovo delo je razdeljeno tako, da imajo en teden zasedanje plenuma, en teden delajo v parlamentarnih odborih, en teden pri posebnih projektih v posameznih državah in en teden so doma. Dobro bi bilo, če bi bili vsaj dva tedna na mesec v domačem volilnem okrožju in ljudem razlagali Evropo.

Se vam ne zdi, da o Evropi v resnici ne odloča parlament, temveč še vedno šefi nacionalnih držav?

To je res, evropski svet ima močnejšo vlogo kot parlament. Pri trenutni razpravi o tem, kdo bo odločal o predsedniku evropske komisije, se to znova zelo nazorno kaže. Zato sem vesel tega merjenja moči, kajti če bo evropski svet vztrajal pri starem sistemu in določil kandidata brez parlamenta, se bo znašel v težavah. Parlament bo namreč že zaradi samospoštovanja zavrnil vsakega kandidata, pri katerem ne bo imel nobene besede. To se mi zdi tudi prav, odločitve parlamenta so namreč precej bolj demokratično prepričljive kot tiste, ki jih sprejema svet. Tam se še prepogosto dogaja, da se s kompromisi trguje v ozadju po receptu jaz tebi, ti meni ne glede na sposobnosti in pristojnosti. S tem evropski ideji najbolj škodijo ravno članice Evropske unije. Nimamo nikakršne evropske javnosti in nimamo prave evropske vlade. Oboje pa bi nujno potrebovali. Evropsko povezovanje je nastalo kot posledica kriz in obupnega stanja celine po dveh svetovnih vojnah, a je hkrati tudi edino upanje za prihodnost celine. Evropa kot celina posameznih nacionalnih držav na globalni ravni preprosto ni operabilna. Zato je paradoks, da se je v zadnjih letih nacionalizem v Uniji še bolj napihnil, in članice menijo, da so lahko same kos izzivom. To je smešno. Ali menite, da bo denimo Finska, Španija ali pa Slovenija lahko konkurirala Indiji ali Kitajski? To se res ne bi dobro izšlo. Evropa je že zdaj tesneje povezana v bančništvu, več Evrope imamo že dlje časa v gospodarstvu, pri varnostnih vprašanjih, v tehnologiji in raziskovanju, vsega tega države ne zmorejo več same avtonomno upravljati, ker so v globalnih okvirih za to premajhne.

Toda če se evropski voditelji zavedajo, da je Unija edina alternativa, zakaj je tako težko prenesti pristojnosti na Bruselj?

Povejte mi, kdo pa se lahkega srca odpove moči in vplivu. Nacionalne države zavirajo nadaljnjo integracijo zaradi strahu, da bodo lepega dne izgubile moč. Da morda lahko njihovi državljani celo nekega dne ugotovijo, da so nacionalne vlade nepotrebne, da morda resnični interesi državljanov sploh niso več nacionalni interesi, temveč jih opredeljuje njihov denimo socialni položaj ali okoljske situacije in so tako enaki ali podobni interesom vseh drugih državljanov v Evropi v enakem položaju. Zato je tudi tipično, da nacionalne države na funkcije v Bruselj pošiljajo svoje najšibkejše politike.

Je s tem povezan tudi uspeh evroskeptičnih in populističnih strank na volitvah?

To v medijih povsem napačno interpretirate, porast moči teh strank ne pomeni, da so volilci nezadovoljni z evropsko politiko, to pomeni, da so nezadovoljni z nacionalno politiko. Argumenti, s katerimi je zmagala Marine Le Pen, se nanašajo na stanje v francoski državi, razprava v Veliki Britaniji je notranja, britanska razprava. Zato se čudim zahtevam Hollanda in Camerona, da se mora spremeniti Evropska unija. Morda pa morata spremeniti predvsem svojo politiko, da bosta bolj prepričljiva. Na teh volitvah ni izgubila Evropa, temveč so v resnici izgubile nacionalne stranke, ker so vodile nacionalni volilni boj. Evroskepticizem ne ponuja nobene realne alternative, kajti nacionalne države niso več sposobne same reševati problemov, s katerimi se soočajo. Začniva pri ekologiji, to področje je mogoče urejati le na mednarodni ravni, prav tako to vedno bolj velja za energijo. Res je, da so na papirju za oskrbo z energijo še vedno odgovorne nacionalne države, a ko bo Putin zaprl plinsko pipico, bo zadeva povsem drugačna.

Je Putin s svojim ravnanjem v Ukrajini Evropo presenetil?

Evropejci še niso povsem dojeli, kaj se dogaja. Putin se je poslovil od politike, ki smo jo poznali od leta 1989. Ta politika je prinesla mnogo pozitivnega in pomenila, da so politiki, ko je prišlo do težav, sedli za isto mizo, se pogovorili in dosegli poti za rešitev, našli kompromis. Putin je s svojim enostranskim ravnanjem in prevzemom Krima ustvaril povsem nove razmere, ki povzročajo spore in nevarnost nove železne zavese. To je problematično in odpira nevarna razmišljanja v zvezi z manjšinami. Na Madžarskem so mi v neki razpravi dejali, da bi Madžari v Transilvaniji, torej v srcu Romunije, najraje razglasili madžarsko republiko in se priključili Madžarski. Mar bomo zdaj tako spreminjali meje v Evropi, kje se to začne in kje konča? Meje so bile v Evropi vedno težavne in so povzročale velike probleme. V Ukrajini so se postavljale z zelo raznolikimi razmisleki. Josif Visarionovič Džugašvili alias Stalin je Ukrajincem poslal še nekaj Rusov, pozneje pa se mu je pri tem početju veselo pridružil še Nikita Hruščov, ki je Ukrajini podaril Krim. Dokler so bili vsi skupaj v Sovjetski zvezi, to ni bil kakšen poseben problem, danes to maje stabilnost Ukrajine. Toda Putin je za Evropo nehote storil tudi nekaj pozitivnega. Nacionalne države so dojele, da morajo bolje sodelovati in se bolje dogovarjati. Kljub temu si res ne želim, da bi morale takšne ali podobne aktivnosti pripeljati do tesnejše povezanosti v Evropi.

Razprava o Putinovem ravnanju je v Evropi potekala v dve smeri, na eni strani so bili prepričani, da sta ga Nato in Evropska unija s svojim ravnanjem pravzaprav potisnila ob zid in prisilila v tak odziv, spet drugi so v Putinu videli predvsem imperialista, ki z uporabo sile spreminja meje. Kaj menite vi?

V resnici imajo prav oboji. Nikdar se mi ni zdelo posebno pametno, da smo s širjenjem Nata na vzhod pravzaprav začeli Rusom tesno dihati za ovratnik, in za to so odgovorni Američani pa tudi nekateri evropski politiki. Rusi še iz sovjetskih časov razumejo Nato kot grožnjo. Zato se mi zdi popolna neumnost, da zdaj razpravljamo o tem, ali bi Gruzija in Ukrajina postali članici severnoatlantske vojaške zveze. Naša naloga je, da ti državi stabiliziramo brez tega, da bi jima ponujali članstvo v Natu. V tem pogledu razumem Putina. Hkrati je nekaj časa v Evropi veljalo zmotno prepričanje, da se z Rusi ni treba pogovarjati, saj tako in tako niso več tako pomembni. Rusija je velika država, ki je tako gospodarsko kot tudi politično in kulturno zelo pomembna za Evropo. Menim, da smo to dejstvo zapostavljali.

Po drugi strani Evropa Putinovega ravnanja ne sme in ne more preprosto tolerirati. Moj vtis je, da je imel odziv Evropske unije vendarle neki učinek; dejal bi, da so sankcije na Putina naredile vtis, drugače bi že zdavnaj vkorakal v vzhodno Ukrajino.

Ali ni vtis ravno obrnjen, da je Putin močan in Evropska unija šibka?

Evropska unija vodi svojo zunanjo politiko v soglasju s svojimi članicami in si že zato ne more privoščiti naglih in ostrih odločitev. Zagotovo pa je njen koncept bolj vzdržen in mislim, da je medtem Putin že pravilno ocenil, da bi gospodarske sankcije v bistvu prizadele Rusijo bolj kot povratni ukrepi Evropsko unijo. Seveda smo odvisni od ruskega plina, toda zanj obstajajo alternative, in Putin je Evropejce prisilil, da so o njih začeli razmišljati. Nafta in plin sta po drugi strani glavna vira prihodka za Rusijo, tehnološko je namreč njihova industrija precej slabo razvita.

Kritiki Evropski uniji očitajo, da ni opredelila strategije odnosov z Rusijo…

Vzhodno sosedstvo je že stara tema, ki pa je nikdar nismo pametno razvili. Prepričan sem, da je treba o odprtih problemih vzpostaviti dialog, grožnje prek medijev se mi ne zdijo smiselne, dodatno nameščanje Natovih letalskih sil v baltskih državah je neumnost. Opredeliti je treba, katera vprašanja so pomembna za obe strani, prisluhniti drugi strani, če ta meni, da so zanjo pomembna tudi vprašanja, ki se na prvi pogled ne zdijo takšna. Vse to lahko poteka le postopoma in povsem mogoče je, da bo sedanja kriza privedla do tega, da se bo ta proces sprožil. Odločilna je pogajalska miza, Evropska unija in Rusija sta namreč odvisni druga od druge.

Kako daleč na vzhod naj se še širi Evropska unija?

Osebno menim, da lahko Ukrajina v daljni prihodnosti postane članica Evropske unije, to velja tudi za Belorusijo, nekoliko bliže je že Moldavija. Toda tu je tudi konec, kajti članstva Rusije v Evropski uniji si tudi Rusi sami ne predstavljajo. Ne smete pozabiti, da je Putin z Evrazijo sprejel konkurenčni koncept Evropski uniji. Zanimivo je, da enak koncept razvija tudi Turčija. Res jo trenutno ovirajo notranjepolitični problemi in vojna v Siriji, toda tudi Turčija želi postaviti na noge enako povezavo. Vsekakor se ob tem pokaže, da je koncept Evropske unije smiseln, če ne bi bil, ga ne bi tako pogosto kopirali. Po drugi strani je treba priznati, da je bila Evropska unija v odnosu do Ukrajine zelo nerodna. Bile so izjave, bili so obiski, toda sistematične pomoči pri postavitvi delujoče uprave, neke interne organizacije države, ni bilo, na tem področju se ni zgodilo nič.

Pravijo, da bi moral precej prej steči tudi evropski denar…

Ne gre le za denar, takšno razmišljanje se mi zdi napačno. Pri Ukrajini je treba upoštevati, da je to država v preobrazbi, ki se notranje spreminja, razvija in ima pogosto premalo znanja, da bi vedela, kako. Zato bi morala Evropska unija bolj pomagati pri razvoju pravnega sistema, pri izobraževalnem sistemu, v civilni družbi. Tu obstajajo tudi velike razlike med zahodom in vzhodom Ukrajine.

Pa Balkan? Bodo težave, s katerimi se sooča Unija, upočasnile proces pridruževanja?

Verjamem, da se stvari počasi, a kljub temu premikajo. Namera, da se pridružitvena pogajanja začnejo tudi z Albanijo, je že dobro znamenje. Tudi v Srbiji, s to državo so se pridružitvena pogajanja začela januarja letos, je volja za potrebne reforme in priključitev k Evropski uniji zelo močna. Verjamem, da igra predsednik vlade Vučić pri tem pomembno vlogo. Podobno velja za Črno goro. Imamo problem s Kosovom. Pet članic Evropske unije namreč ni priznalo Kosova, vendar so razlogi za to povsem nelogični. Če Španci Kosova ne priznajo zaradi Katalonije, je to popoln nesmisel, lepo prosim, kakšno zvezo pa ima Kosovo s Katalonijo. Imamo še dve državi, kjer je položaj težaven. Prva je Makedonija z imenom države, ki mu Grki nasprotujejo. O tem se bo treba pogovarjati tako z Grki kot tudi z Makedonci, da bodo nekoliko bolj razumni. Druga je Bosna in Hercegovina. Bojim se, da sedanja politika in politične stranke ne bodo sposobne same napisati nove ustave, sedanja, ki je del daytonskega sporazuma, pa je bolj kot ne ovira na poti k evropskim integracijam. Bosna in Hercegovina tu zares potrebuje podporo Evropske unije, da bo zmogla korak v drugačen politični sistem.

Slovenija si je predstavljala, da bo nekakšna referenčna točka za Balkan. V resnici je to vlogo prevzela Avstrija. Kaj je Avstrija storila prav in Slovenija narobe?

Za vlogo Avstrije na Balkanu se lahko zahvalimo avstrijskim podjetjem, pri čemer so banke in zavarovalnice pravzaprav tlakovale pot za druge. Banke tega koraka niso obžalovale, saj mnoge tudi v krizi niso zapustile teh trgov. Ko sem odraščal, to je bilo po drugi svetovni vojni, in opazoval nekatera avstrijska podjetja, denimo Raiffeisnove hranilnice ali OMV, so bila to podjetja z nekaj poslovalnicami in bencinskimi črpalkami. Bil sem prepričan, da smo majhna država z majhnimi podjetji, ki so pomembna za Avstrijo, nikdar pa si nisem predstavljal, da se bodo ta podjetja razvila v regionalne igralce. Slovenija je v tem pogledu zamudila trenutek, ko bi se sama morala odpreti za tuje investicije, to pa ji je otežilo tudi prodiranje na balkanske trge.

Je Evropska unija lahko porok miru na Balkanu?

Menim, da je zasluga Američanov in Evropske unije, da se je na Balkanu v tej smeri sploh kaj zgodilo. Morda vas bo presenetilo, toda Balkan je trenutno relativno stabilna regija. Probleme imamo na jugu Evrope in ne na jugovzhodu Evrope. Na Balkanu celo gospodarski podatki kažejo navzgor, in če bo volja za spremembe, vidim tu manj težav kot na jugu Evrope.

Vlada v Evropi prepad med severom in jugom? Imamo na severu strah pred priseljenci z juga in na jugu revščino ter socialne proteste?

Sovražnost do tujcev poznamo povsod po Evropi, ne le na severu. Kar poglejte, kaj vse o Nemcih pišejo grški časopisi. Ksenofobijo je treba v Evropi razumeti kot splošen problem. Na jugu pa je situacija tako dramatična zaradi brezposelnosti, še posebno brezposelnosti mladih. Tu potrebujemo evropsko solidarnost, potrebujemo izmenjavo delovne sile. V Evropi se moramo dokopati do spoznanja, da živimo od te delovne sile. Zato sem zelo kritičen do tega, kar se dogaja v Angliji, kjer je groba retorika stranke UKIP proti Romunom in Bolgarom glede na to, da v socialne sisteme prispevajo več, kot pa iz njih dobijo, pravzaprav histerična. Na drugi strani se mi zdi prav, da se ti delavci nekoč vrnejo domov in s svojimi izkušnjami prispevajo k boljši kvaliteti gospodarskih sistemov in potrebnim spremembam izobraževalnih sistemov.

Preseljevanje delovne sile predstavlja izziv tudi za socialne sisteme, ki so zelo raznoliki. Bi se z njim lažje soočili, če bi jih bolj poenotili?

Socialno unijo bi bilo zelo težko doseči, saj bi se morale nekatere države odpovedati marsičemu, kar so že dosegle. Več možnosti vidim za multikulturnost in za mirno sožitje ljudi različnih narodnosti, zanj se je treba javno zavzeti. Dunaj je bil v 19. stoletju drugo največje češko mesto, danes je Dunaj drugo največje srbsko mesto. Kot Dunajčan vam lahko zagotovim, da s tem nimamo nobenih težav. V resnici je torej to sožitje mogoče, nevarno postane, ko se poskuša tega terena polastiti politika.

To se dogaja tudi v vaši državi in tudi v vašem mestu. Svobodnjaška stranka je tretja najmočnejša politična sila v Avstriji...

Drži, svobodnjaki za svoj uspeh spodbujajo egoizem ljudi. Kljub temu je treba razlikovati: svobodnjaška stranka se ni zavzela za izstop Avstrije iz Evropske unije. Zagotovo sem zadnji, ki bi branil svobodnjake, a resnici na ljubo tako dobro živijo predvsem zaradi napak, ki jih delata obe vladajoči stranki.

Gospodarska kriza je eden od razlogov za povečano moč evroskeptikov v Evropi. Se je Evropska unija proti krizi bojevala s pravimi ukrepi?

Ne. Če bi bilo tako, potem krize ne bi bilo več. Beseda kriza izhaja iz grščine in pomeni oceniti in odločiti. Krizo zato razumem kot čas, ko je treba na novo oceniti razmere in sprejeti ustrezne odločitve. Pri analizi razmer smo vedno odlični, pri sprejemanju odločitev so vlade in parlamenti včasih bolj šibki. Evropejci si moramo priznati, da se učimo šele v krizi, vsa evropska integracija je pravzaprav proizvod tega, da se nekaj naučimo iz kriz. Upam le, da se bomo tokrat učili dovolj hitro.

V krizi se je še okrepila vloga Nemčije, pogosto se zdi, da Evropski uniji vlada Angela Merkel? Je to pravično do drugih članic in kako to sprejemajo?

Priznati moramo, da ima Nemčija trenutno politični sistem, ki deluje, in Nemcem res ne moremo očitati, da pri sprejemanju odločitev na evropski ravni niso pokazali dovolj pripravljenosti na dialog. Zato bi bilo verjetno bolj pametno, da tiste države, ki jim vodilna vloga Nemčije ni všeč, razmislijo o svojem lastnem političnem sistemu. Prav tako ni ravno razumno Nemcem očitati njihovo gospodarsko moč, nasprotno, pametneje bi bilo pogledati, kje jih lahko posnemamo in kaj se lahko od njih naučimo. Pri čemer je seveda tudi res, da večina nemških podjetij ni več v nemških rokah, temveč je v njih mnogo tujega kapitala. Tu se razvija neka evropska oziroma celo neka globalna situacija. Hkrati nemška industrija zelo dobro živi tudi od tega, da njihovih proizvodov ne proizvajajo več v Nemčiji, temveč v tujini.

Tudi razmerij moči v Evropski uniji ne vidim tako enoznačno, češ da le dobro delujoča francosko-nemška os vodi vso politiko. Evropska unija se je spremenila, gospodarsko denimo igra pomembno vlogo tudi Poljska. Tega sem vesel, saj dviguje samozavest srednjeevropskih držav in kliče na plan tudi druge igralce.

Letos obeležujemo stoletnico začetka prve svetovne vojne. Smo se Evropejci iz nje dovolj naučili?

Iz obeh svetovnih vojn smo se naučili, da moramo Evropsko unijo razumeti kot mirovni projekt. Problemi, ki so se začeli s streli leta 1914, še zlasti na Balkanu vse do danes niso rešeni. Jacques Delors, politik, ki ga zelo cenim, je nekoč dejal, da je treba dati Evropi dušo, vsebino. Vse prepogosto ugotavljamo, v čem se razlikujemo od drugih v Evropi, morda bi bilo za začetek že dovolj, če bi dovolj natančno pogledali, kaj vse nas v resnici povezuje.