Prvič sem kaj takega videl pred tridesetimi leti na študentskem potovanju na Dunaj, ko sem si nezaupljivo ogledoval monumentalna pročelja slavne avstro-ogrske metropole, na katerih nekaj, tako se je zdelo, ni bilo v redu. Šele ko sem se približal, sem dojel, da so vsi ti zatrepi baročnih cerkva, palač in dvorcev, vse niše s klasicističnimi junaškimi skulpturami, skratka vse javno spomeniško kiparstvo – zaščiteni s kovinskimi mrežami in tankimi ostrimi konicami. Od daleč – z oddaljenosti, s katere se na bogastvo in moč tudi sicer gleda – te zaščite ni bilo mogoče videti, toda iz neposredne bližine je bila povsem čudna in nesmiselna: nad lepoto osuplemu mimoidočemu je pogled na baročno marmorno čipko ovirala navadna železna mreža, gosta in groba, s kakršno so bila takrat pri nas ograjena šolska igrišča, velika gradbišča ali zaporniška dvorišča.

Medtem je ta nenavadni pojav prišel tudi do nas in danes vemo, da gre za zaščito arhitekturnih spomenikov in njihovih okraskov pred golobi, katerih odnos do umetnosti včasih ni tako zelo drugačen od človeškega, je pa precej bolj iskren. Takrat smo študenti več ur strmeli v ta poseg v javni kulturni prostor povsem brez logike, po kateri se dovrši takšne stvari. Tudi ko so nam domačini pojasnili, da je namen kovinske mreže in ostrih konic preprečiti umazanim pticam dostop in zadrževanje v zatrepih in nišah monumentalnega kaiser-und-könig disneylanda, na podstavkih in glavah njegovih slavnih bronastih konjenikov, vojskovodij, pesnikov in cesarjev, smo čisto resno mislili, da nas zafrkavajo.

Trideset let pozneje smo se naučili razmišljati z logiko brezdušnega in brezgolobjega Zahoda in za prizor kovinskih konic pred vhodom v zgradbo v mondeni četrti Londona, naravnem prebivališču premožnega višjega srednjega ali bogatega visokega razreda, ne potrebujemo več pojasnil. Vsi smo takoj vedeli, da so ostre konice na tleh zato, da s tega skritega, z ulice neopaznega in dobro zavarovanega mesta preženejo umazane ptice naših mest – brezdomce, ki iščejo svoja mala dva kvadratna metra na zemeljski polobli, da bi na njih razprostrli časopis in stare zamaščene spalne vreče.

Fotografija je obšla svet, potem pa se je v ironičnem razpletu razkrilo, da so v zgradbi, v kateri nesrečnikom brez strehe nad glavo s konicami preprečujejo spanje pred svojim vhodom, uradi Britanske šole za osteopatijo. Šole torej, v kateri se otroci bogatih Angležev učijo, kako zdraviti bogataše z natančno masažo njihovih utrujenih hrbtov. Londonski brezdomci, saj ste razumeli, so tako dobili brezplačne celonočne osteopatske terapije.

Seveda je izbruhnil škandal svetovnih razsežnosti, po socialnih omrežjih se je jezno širila slika nove razčlovečene družbe, kmalu pa so začele prihajati tudi nove, kot je tista, na kateri je celih nekaj sto metrov asfalta pod nekim londonskim nadvozom prekritih z gosto mrežo betonskih protibrezdomskih konic. Brezdomci so tako postali mestni golobi našega časa, umazani potepuški psi, in vprašanje, kdaj jih bodo na ulicah končno začeli loviti, tlačiti v kombije, zapirati v azile in evtanazirati z injekcijami, kar naenkrat ne zveni več kot trpka sarkastična distopija, ampak kot poslansko vprašanje na kateri od prihodnjih sej naših mestnih svetov.

Da se je ta svet pogreznil v svojo daljno sivo distopijsko prihodnost, smo vedeli že prej: splet nam v tople domove vsak dan prinaša prizore izumiranja človeške empatije. Kitajci, ki dobesedno skačejo čez umirajočega otroka, krdelo novinarskih fotografov, ki nekje na Bližnjem vzhodu fotografirajo hudo ranjeno deklico, mimoidoči, ki se izogibajo bolnim starcem na pločnikih, množica, ki skandira samomorilcu in ga poziva, naj skoči, mladi humanoidi, ki snemajo selfije na prizoriščih nesreč. Meni se zdi zato zanimiva neka druga stvar: priložnostno zgražanje, ki spremlja vsako takšno kratkotrajno globalno senzacijo.

Tudi ta s konicami proti brezdomcem je izzvala splošno in popolno zgražanje vsega planeta. Ni bilo tvita ali facebookovskega statusa brez klicaja in palca navzdol, bogati stanovalci mondenih londonskih četrti so končali na virtualnih tiralicah in človek bi res pomislil, da še obstaja upanje za ta svet. Pod velikanskim pritiskom javnosti se je na koncu oglasil tudi sam londonski župan Boris Johnson ter lastnike in upravnike zgradb v bogatih četrtih pozval, naj odstranijo sramotne protibrezdomske ovire. Zdaj že zloglasne konice bodo verjetno v teh dneh odstranili in usmiljeni dobri ljudje bodo zmagali. Nesrečniki z umazanimi zamaščenimi spalnimi vrečami se bodo vrnili domov, na svoja dva kvadratna metra pred vhodom v Britansko šolo za osteopatijo na Southwark Bridge Roadu.

Njihove fotografije na asfaltu pod tistim londonskim nadvozom pa iz nekega razloga ne bodo izzvale globalnega potresa, kot so ga izzvale fotografije konic: brezdomci bodo spet tam, kjer je njihovo mesto v našem svetu, mi pa bomo svoje priložnostno zgražanje na twitterju in facebooku usmerili proti indijskim posiljevalcem deklic, kanadskim lovcem na kite ali žicam pod električno napetostjo za preganjanje golobov s klasicističnih fasad in bronastih konjenikov. Nismo se namreč zgražali zato, ker so ostre konice iz našega sveta podile reveže brez strehe nad glavo, ampak zato, ker so nas opominjale, da reveži brez strehe nad glavo v našem svetu obstajajo: njihove konice so žulile naše hrbte.