Spominjanje na nekdanjo ALU Ljubljana

Do leta 1955 smo imeli na tako imenovani ALU še pripravljalni letnik za vse tiste, ki smo prišli iz srednjih šol, razen za tiste, ki so prišli iz šole za oblikovanje. Začeli smo s svinčnikom in črtno risbo kocke, piramide, krogle... Kiparili smo kroglo kar tri tedne. In tako vse do zadnjih dveh letnikov, ko smo dobili v roke čopič in barve! Seveda vsak dan od 17. do 19. ure tudi risanje akta, kar je bilo takrat zelo pomembno. Vse orodje je bilo le svinčnik, kvečjemu oglje. Mislim, da je bilo kar malo preveč tega; ni bil kriv le Božidar Jakac. Naši profesorji, na primer France Mihelič, Anton G. Kos (ki je bil moj glavni), Gabrijel Stupica, Marij Pregelj in drugi veliki mojstri, so podpirali trdno risbo. Ko so ti odšli, so skočili drugi na njihova mesta, dobesedno iz njihovih šolskih klopi za katedre. Ne bom jih našteval; vsi, ki se ukvarjajo s temi stvarmi, vemo, da so bili izstreljeni predvsem iz kroga v Moderni galeriji in iz nekih drugih dobrih zvez. Postali so učitelji korektorji, za katere smo že prej vedeli, kaj je njihovo delo. »Narišite malo tako, malo semkaj, malo tam, malo tukaj.« Na kavico v rektorat in – plača univerzitetnega profesorja! Tudi ti novi takratni izbranci so se kmalu vračali v svoje studie (ne ateljeje!). Večina drugih nas je pa ostala po kleteh in podstrešjih. Če si imel srečo, si šel lahko celo učit v osnovno šolo s trideseturnim tedenskim obsegom.

Začelo se je neustavljivo popotovanje v »moderno grafiko«. Kršili so se vsi zakoni podpisovanja in številčenja grafičnih listov, kot smo delali pri lesorezu, jedkanici, suhi igli, litografiji... Imeli so svoje tiskarje v Sloveniji in predvsem v Italiji. Naklade so šle v stotine! Pa vendar so bili tako neprevidni, da sem lahko vsaj enkrat sam ugotovil, da so v sedmih etažah v novem naselju Dubrovnika visele enake grafike z enako oznako grafičnih listov (recimo 13/50), kar je bilo vidno celo iz dvigala, ko si se peljal skozi nadstropja. Kdo jih je »lifral« tja, si lahko, ali težje, mislimo...

Pa dovolj o tem. Vendar lahko rečem, da se te tendence in posledice takih pristopov na ljubljanski akademiji prepoznajo še danes. Izstopili so samo redki samohodci, kot jih je v literaturi poimenoval Dane Zajc. Od takratnih takih samohodcev sta bila odličen kolorist Zvest Apolonio in recimo Silvo Komel, oba prezgodaj umrla Primorca. No, danes je tak še marsikateri mlajših generacij. Morda. Zanimivo bi bilo enkrat pokukati v depoje podstrešja ljubljanskih javnih prostorov. Kaj vse bi našli! Če ni že zavrženo. Uokvirjene grafike so se »na komando« znašle na odkupih. Hodilo se je v Pariz »gledat, kaj delajo«. Domače krajine in ljudi »smetana« ni videla. Da ne govorimo o nakladah monografij... Nedavno sem se pogovarjal s prijateljem starejše generacije, umetnostnim zgodovinarjem, in sva bila soglasna v ugotovitvah, da v tistem obdobju (recimo pred štiridesetimi leti in malo prej in potem) niso bili deležni na akademiji obrti in še zlasti ne likovne teorije. Z drugim prijateljem (ki je najbrž pri nas edini profesor in inženir znanja o tiskarstvu in medijskih znanostih) sva ugotavljala, da je umetniška grafika često gradila na napakah v industrijski grafiki. Temu smo rekli maklatura. »Umetniki ste jo pa pobasali v svojo korist – in to že davno...« mi je rekel. Pa še res je. Oba sva se kislo nasmejala.

Čas prinese svoje. Ko sem pred približno tridesetimi leti sprožil akcijo za pomoč pri dograditvi Trubarjeve domačije na Raščici prek takratnega DSLU, se je odzvalo veliko slovenskih likovnikov. Zelo malo je bilo med njimi tedanjih imenitnikov, čeprav jih je pokojni Boris Fakin, tedanji njihov kolega, lepo poprosil. O pač, Zdenko Kalin, zadnji stare generacije, je poklonil dragoceno v bron odlito malo plastiko – ženski akt. Kljub abstinenci nekaterih je bilo poklonjenih okoli 80 del, ki so jih v dobrih dveh dneh pokupili predvsem kulturniki iz drugih panog. Približno dve tretjini je bilo ob primerni obveščenosti prodanih. Danes Trubarjevina z zanosom praznuje dogodke iz njegovega kraja rojstva. Tako v galeriji Skedenj kot drugih prostorih. V popolnoma obnovljenih in preurejenih prostorih mlina, žage in okolice nikoli ne manjka obiskovalcev. Malo čudno se bo prebralo: vse to pa se začenja »pri risbi« in srčni kulturi. Prostovoljstvo je na Raščici še vedno – pojem...