V pričujočem prispevku želim polemizirati z obema tezama – in predstaviti Zavezništvo AB kot odgovor nanju. Prvič, programska zavezništva snujemo ravno zato, ker se hočemo okrepiti skozi razlike: nočemo otopeti naše ostrine, temveč pomnožiti naše drznosti. In drugič, ne izkazujemo svoje različnosti od drugih s kazanjem mišic Bruslju, saj vemo, da lahko tam stvari premikamo le po pameti. Smo torej za zavezništvo različnih umov – in za pametno zavezništvo z Evropo.
Ko komisija še pred svojimi junijskimi oštevilčenimi priporočili Sloveniji zapiše, da »bo prihodnja strategija pametne specializacije v okviru evropskih strukturnih in investicijskih skladov v obdobju 2014–2020 zagotovila priložnost za osredotočanje na ključne ukrepe, kot je ustvarjanje inovativnih proizvodov, s katerimi se bo lahko trgovalo«, v tem ne gre videti protislovja med človekom in kapitalom, temveč priložnost za bolj humano delo, ki se bo spet našlo v kakšnem finalnem proizvodu, ne pa izgubljalo v razkosanem, odtujenem delovnem procesu. Če v takih priporočilih kdo vidi domačo nalogo, tedaj je »domača« ne zato, ker bi nam jo kdo drug predpisoval, ampak kvečjemu zato, ker jo moramo opraviti doma. A že (vsaj) od vstopa v EU vemo, da smo »doma v Evropi«. Kar se vrača iz Bruslja nazaj v Slovenijo, je le skrben pregled tega, k čemur smo se v Nacionalnem reformnem programu in Programu stabilnosti sami zavezali – in kar so avtorji priporočil zdaj soočili počez in z realnostjo.
Pri soočenjih z realnostjo praviloma vedno pride do dvojne reakcije: najprej zakritje oči; potem, ko ta kljub temu nekako noče kar sama miniti, pa nuja, da bi realnost spremenili. V Zavezništvu si ne zakrivamo oči pred tem, da v Sloveniji »še naprej obstajajo čezmerna makroekonomska neravnotežja, zaradi katerih so potrebni spremljanje in nadaljnji odločni ukrepi politike«. In če isti pregled pravi, da je »posebno pozornost treba nameniti tveganjem, ki izhajajo iz gospodarske strukture«, je tudi temu težko oporekati. A to je šele diagnoza problema. Na tem, kako ga reševati, se pokažejo resnične, nepomirljive razlike. In na osnovi teh razlik je mogoče soditi, kdo po zgodovinski nuji sodi skupaj, kdo pa skupaj preprosto nima kaj iskati.
Ko smo na ustanovnem kongresu Zavezništva v resolucijo strnili ključne rešitve, smo jih našteli sedem. Primerjajte jih s priporočili – in videli boste, da so bile domače veliko prej, preden so postale naloge. Drugače rečeno: rešitve so bile pred priporočili! Če eden bolj kritičnih delov pregleda zadeva brezposelnost, tedaj prva od zavezniških resolucijskih rešitev zadeva prav nova delovna mesta. S ciljnimi vlaganji v strateške panoge, učinkovitim razdolževanjem podjetij in davčno razbremenitvijo dela lahko ustvarimo pogoje za 60.000 novih delovnih mest v enem mandatnem obdobju. Ključna pri tem bodo podjetja z visoko dodano vrednostjo, socialno podjetništvo, obuditev gradbeništva s pomočjo energetske sanacije javnih in zasebnih stavb, ciljna vlaganja v infrastrukturne projekte z velikimi multiplikativnimi učinki in spodbujanje razvoja družinskih podjetij v turizmu ter kmetijstvu. A za pisca teh vrstic ključno priporočilo ni v kateri od oštevilčenih alinej, temveč je zavito v vmesnem stavku, »da je treba okrepiti splošno gospodarsko upravljanje Evropske unije z vključitvijo EU v prihodnje nacionalne odločitve«. Ne gre torej za nobeno »lokalno specifičnost«, ampak gre za spoprijem velikega, pogosto okornega evropskega mehanizma ne več s posledicami, ampak z vzroki krize – torej s samim sabo! Zato je vanj že vključena izkušnja poraza pretiranega varčevanja in odrekanja ključnim segmentom javnega in skupnega dobrega. Če se EU vtika v prihodnje nacionalne odločitve, se ne zato, da bi solila pamet Sloveniji, temveč se je sama ukorila. Z »gospodarskim upravljanjem« ne lobira za sumljive kupce, ki naj bi sprivatizirali vse, kar se še domačega da, temveč vzpostavlja standarde, v katerih ne bodo več mogoči ne domači ne tuji tajkuni.