Za priporočili se skrivajo materialni interesi. Najočitnejši je gospodarski: znižati je treba stroške kapitala in dela, da bo njuno izkoriščanje rentabilno. Privatizacija je poceni način za prilaščanje dobičkonosnih podjetij. Sicer pa je lahko vsak kapital dobičkonosen, če mu znižaš ceno in prihodnje stroške. Predvsem strošek preživljanja tistih, ki jih izkorišča. Zato evropska komisija priporoča deregulacijo poklicev (večja konkurenca – nižje plače), zniževanje minimalne in z njo drugih delavskih plač ter izenačevanje oblik zaposlitve. (Kar pomeni, da se položaj zaposlenih za nedoločen čas približa položaju pogodbenih delavcev, ne obrnjeno!)
Evropska komisija posega v pokojninski in zdravstveni sistem, po novem tudi na področje dolgotrajne oskrbe. Jasno, davki in prispevki javnih sistemov so za kapital strošek, zavarovalne premije zasebnih sistemov pa poslovna priložnost. Opazujemo zgodovinski preobrat: v 20. stoletju so se brezplačni javni sistemi izpopolnjevali in zajeli skoraj vse prebivalstvo. V 21. stoletju bi radi nazaj apartheid 19. stoletja: minimalno socialo za odvečno prebivalstvo in kakovost življenja za premožne stranke zasebnih zavarovalnic. In to v trenutku, ko javno zdravstvo uvajajo celo v ZDA!
Idejnopolitični moment je v tem: treba je razbiti težko priborjene napredne sisteme (zdravstvenega varstva, dolgotrajne oskrbe). Namesto da bi jih izboljšali, nam denimo priporočajo »oskrbo na domu«. Vsiljujejo nam »socialni sistem« predmodernih družb, v katerem je pravica do dostojnega življenja odvisna le od premoženja in ki se vzdržuje z zaostrenim izkoriščanjem žensk.
Interesi, ki jih razkrivajo priporočila, so imperialistični, ker jim gre za poceni pridobivanje kapitala in zaostreno izkoriščanje delovnih ljudi v obrobnih državah. Posledice razbitja družbe na posameznike, ki so odvisni od trga in se lahko zanesejo le na družino, so sicer različne, a vedno boleče. V razvitem centru navidezna blaginja srednjega razreda, za njenim hrbtom pa policijska država za reveže in priseljence. (ZDA, kjer živi 4,5 odstotka svetovnega prebivalstva, imajo četrtino svetovne populacije zapornikov!) V tretjem svetu množična lakota in bolezni. V državah, kot je Slovenija, pa vračanje k tradicionalističnemu mračnjaštvu in kaj hitro pot v fašizem.
Evropska unija je aparat za zatiranje demokracije. Priporočila je izdal organ, ki ga ni nihče izvolil. Bil je postavljen, da uresničuje interese zahodnega kapitala. Evropska unija je zgrajena iz samih takih organov. Zanje pravijo, da so neodvisni. Res je, neodvisni od delovnih ljudi. Njihovi cilji in način imenovanja razkrivajo, komu odgovarjajo. Zdaj se zatiranje demokratičnega odločanja prenaša navzdol. Priporočila stavijo na dva »neodvisna organa«: agencijo za varovanje konkurence (ferpleja med kapitalisti) in fiskalni svet, ki bo skupaj z evropsko komisijo vodil fiskalno politiko namesto izvoljene vlade. S spremembo ustave so lani poskrbeli, da jim državljani ne morejo mešati štren na referendumih. Despotizem tovarne se nezadržno širi na področje, kjer je še nedavno vladala vsaj formalna demokracija. Kmalu se bomo zbudili v družbi, v kateri izvoljeni organi ne bodo odločali o ničemer.
Glavno vprašanje naše prihodnosti je, ali se bodo državljanke in državljani zbudili, preden bo prepozno. Za to ni nobenega zagotovila. Visoka podpora desničarskemu mračnjaštvu, podaljšanim rokam »Evrope« in tistim, ki se namesto s politiko (upravljanjem skupnih zadev) ukvarjajo z moraliziranjem, kaže na to, da je stopnja politične zavesti podobna, kot je bila pred drugo svetovno vojno. Toda morda je tudi v tem žarek upanja. Prvič po več kot 30 letih (ko so v ZKS prevladali oportunisti) imamo protiimperialistično in protikapitalistično stranko. Znova se prebuja zavest, da je treba na despotizem tovarne odgovoriti z delavskim upravljanjem, na diktaturo kapitala z družbeno lastnino, na farso parlamentarizma z neposredno in delegatsko demokracijo, na imperializem z internacionalizmom!
