Pa je ta kratka epizoda gospodarske rasti res lahko rezultat uspešnosti naše gospodarske politike? Po potrošni metodi izračuna bruto domačega proizvoda je ta vsota končne potrošnje gospodinjstev, podjetij, države ter neto izvoza (presežka izvoza nad uvozom). Zadnji vladi, ki si štejeta zasluge za gospodarski preporod, bi torej morali vplivati na rast ene od teh štirih komponent agregatne proizvodnje. Pa nista. No, razen nižanja agregatne potrošnje s krčenjem potrošnje države.

Vlada v odstopu Alenke Bratušek si tako pripisuje zasluge za umiritev razmer na mednarodnih finančnih trgih in pogojno stabilizacijo proračunskih težav. Njena predhodnica, Janševa vlada, pa svoje zasluge za »uspeh« slovenskega gospodarstva vidi v ukrepih, ki jih je sama sprejela že v letu 2012, torej so razlogi za rast v učinkih zujfa in sprejetju zakona o slabi banki. Obe vladi torej svoj prispevek vidita primarno v posrednem in neposrednem izboljšanju pogojev dostopa do kreditov na mednarodnih finančnih trgih. Res je, da je Janševa vlada skušala z davčnimi olajšavami razbremeniti podjetja, vendar so bili učinki takšnega ukrepa v stagnantnem gospodarstvu zgolj placebo.

O morebitnih pozitivnih učinkih varčevalne politike slovenske vlade na oceno tveganja slovenskega zadolževanja na sekundarnih obvezniških trgih lahko govorimo v dveh valovih. Prvič konec leta 2012, ko se je premija za tveganje slovenskih dolgoročnih obveznic v primerjavi z nemškimi spustila s 600 na 400 bazičnih točk. Vendar je vsled politične nestabilnosti v Sloveniji in siceršnje dinamike donosov za evropsko periferijo premija znova zrasla v prvi polovici leta 2013. Bistveno znižanje ocene tveganja Slovenije (in tudi ostalih držav s podobnimi »makroekonomskimi neravnovesji«) je sledilo konec lanskega in v začetku letošnjega leta, ko se je razlika med našimi in varnimi nemškimi obveznicami spustila na 200 bazičnih točk.

Nedvomno je k znižanju cene slovenskega zadolževanja na mednarodnih finančnih trgih nekaj malega prispevala upočasnitev našega drvenja v proračunsko slepo ulico. Ni pa to najpomembnejši dejavnik vpliva na zahtevan donos slovenskih obveznic, le edini, na katerega lahko neposredno vplivamo. V zadnjih nekaj mesecih je namreč premija za tveganje vseh perifernih gospodarstev v EU, ne zgolj slovenska, strmo padla in je prišlo do konvergence obrestnih mer v območju evra. Po eni strani je to padanje cene zadolževanja posledica politike evropskih institucij (ECB), še pomembneje pa je, da se je postopoma spremenila percepcija finančnih trgov do tveganja, ki ga prinaša posojanje evropskemu obrobju.

Slovenska gospodarska usoda je, zaradi sorazmerno majhnega domačega trga, odvisna od uspeha na izvoznih trgih. Ta je še toliko bolj ključen v obdobjih, ko je domače povpraševanje oslabljeno, kot je bil primer v zadnjih letih krize. V zadnji objavi tako SURS opozarja na vse večjo odvisnost od izvoza, šibko rast zasebne potrošnje (0,6 odstotka glede na prvo četrtletje 2013) in nadaljevanje krčenja državne potrošnje. Investicijsko potrošnjo nekoliko rešuje gradbeni sektor, četudi njena rast na letni ravno ostaja šibka. Od komponent bruto domačega proizvoda se v zadnjem času lahko zanašamo samo na izvoz.

Slovenski izvoz je po skoraj 30-odstotnem padcu v drugi polovici leta 2008 doživel preporod že konec leta 2009. Od takrat izvoz raste s sezonskimi nihanji, pri tem pa je bila rast še malenkost bolj živahna v letu 2013. Zelo težko bi torej zagovarjali trditev, da je izvoz spodbudila normalizacija cene slovenskega zadolževanja na mednarodnih trgih. Še toliko težje, če bi gibanje slovenskega izvoza primerjali z gospodarsko dinamiko evrskega območja. Rast našega izvoza namreč z zamikom četrtletja ali dveh zvesto sledi premikom povpraševanja na trgih Nemčije, Francije, Velike Britanije in preostalih »centralnih« gospodarstev. Odvisni smo torej od tujega povpraševanja in sposobnosti izvoznikov, da najdejo posle v tujini. Razprava o zaslugah slovenske politike za rast izvoza je torej v celoti deplasirana.

To, da si slovenska politika lasti zasluge za prebuditev gospodarstva, je podobno, kot če bi se potnika v zadnjem vagonu vlaka prepirala o svojem vplivu na hitrost in smer vlaka. Trenutno naš vlak vozijo mednarodni finančni in blagovni trgi in ti so nam, v nasprotju z obdobjem do konca leta 2012, naklonjeni. Slabše nam gre na področjih, kjer bi lahko svojo usodo diktirali sami, pri domači končni in investicijski potrošnji. Tam bi naša politika dejansko lahko imela konkreten vpliv. Neposredni vpliv slovenske politike na naš nedavni val gospodarskega optimizma je minimalen in morda je dobro tako. Kaj lahko bi namreč imeli ukrepi naših politikov bolj izrazit negativen učinek na gospodarsko aktivnost. Veseli torej moramo biti, da potnika na vlaku nista prijela za zasilno zavoro.