Z gnusom zavržete škampe, ker vi in vaša družina ne boste podpirali suženjskega sistema, in sklenete, da ne vi ne člani vaše družine ne boste gledali niti minute svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju. Bilo je pridobljeno z milijardami podkupnine in bo potekalo na s krvjo ometanih stadionih, saj je že doslej pri njihovi gradnji umrlo na tisoče indijskih in nepalskih delavcev, ki so živeli, delali in bili plačani slabše kot sužnji, ki so gradili Keopsovo piramido. Tako vsaj pravijo novinarji in nevladne organizacije, člani Fife, ki so odločali o organizatorju, pa drug drugemu gledajo v bančne račune, ali je nanje kapnil kakšen petrodolar, in na zapestja, ali se tam morda ne sveti tisoče dolarjev vredna zlata ura, skromno darilce katarskih šejkov.

Bomo pa jedli zdravo, sklenete, in narežete otrokom paradižnik, pa vam po e-pošti prileti poročilo nevladnih organizacij o suženjskem delu in življenju romunskih, bolgarskih in afriških delavcev na nasadih paradižnikov v južni Italiji. Pred solznimi očmi otrok vržete paradižnik v smeti, ker vam morala ne dovoli podpirati takšnega izkoriščanja, in ponudite otrokom čokolado, pa se oglasi vaš dvanajstletnik z izjavo, da so v šoli brali o tem, kako švicarski čokoladarji ožemajo afriške in južnoameriške pridelovalce kakava, zaradi česa njihovi otroci stradajo, medtem ko drugod bijejo plat zvona zaradi predebelosti otrok. Nak, tudi čokolade ne bo. Saj bi jim ponudili goveji zrezek, pa je neodvisna raziskovalna ustanova v Veliki Britaniji ugotovila neposredno povezavo med uživanjem rdečega mesa in rakom na prsih, neka druga pa že zdavnaj, da so ribe sicer polne omega 3 maščob, a hkrati tudi svinca in drugih težkih kovin.

Naženete otroke na dvorišče, naj brcajo žogo dokler ne najdete nekaj za pod zob, kar je zdravo in česar niso pridelali sužnji, pa se spomnite dokumentarca o tem, kako v Aziji otroci, vrstniki vaših na dvorišču, 12 ur na dan šivajo prav te žoge za dolar na dan in ne morete pozabiti njihovih izsušenih teles in utrujenih oči. Žogo razsekate na koščke in tik preden naženete otroke pred televizor, vam iz podzavesti prileti poročilo nevladnih organizacij o tem, kako kitajski delavci za 200 evrov cele dneve izdelujejo televizorje, ipade in pametne telefone, spijo pa na tleh v skladiščih, dobijo juho na dan in se bojijo zboleti, ker bi jih vrgli iz službe. Panično pogledate našitke na srajčkah in majčkah vaših otrok in z grozo ugotovite, da so vse narejene v Bangladešu, morda ravno v tisti tovarni, o kateri so poročali mediji, ker se je podrla in pod seboj pokopala 1130 žensk, ki so kot sužnje garale za dva dolarja na dan. Takoj jim jih slečete. Zdaj cela družina sedi lačna in gola sredi dnevne sobe in preklinja novinarje in nevladne organizacije. Kdo drug pa bi lahko bil kriv za vaš beden občutek, če ne prav oni. Mar bi bili tiho.