Petnajstletni Sabo se je nekaj tednov preizkušal na zelenicah v Parizu, vendar ga je kmalu ustavila poškodba. Filberta ni nikoli več videl. Ostal je sam v novem okolju, brez denarja, spal je na železniških postajah in bežal pred policijo, preden se mu je vendarle uspelo vrniti v domovino. Danes je Ndomo Sabo v najboljših nogometnih letih, vendar ne vemo, ali še sanja o svetovnem prvenstvu.

Zgodba o kamerunskem najstniku pa ni zgolj zgodba o trgovanju z mladimi nogometaši iz revnih držav. Ko se je Sabo znašel v Parizu in ko je italijanski nogomet stresla afera Calciopoli, so bili filberti aktivni tudi na slovenskem nogometnem prizorišču. Tedaj je mladi up francoskega nogometa iz Montpelliera prestopil v izolski klub, ki že od sredine 90. let životari na domači sceni. Vendar se 18-letni Francoz ni nikoli pojavil na slovenski obali. Še preden je spoznal nove delodajalce, so ga filberti prek Triestine poslali k slovitemu Interju. Nenavadne okoliščine prestopa tedaj nogometne zveze ter organov odkrivanja in pregona niso predramile, so pa pred kratkim, šest let pozneje, navidezne prestope (tudi) na relaciji Izola–Trst začeli preiskovati njihovi italijanski kolegi. Zgodba  je začela dobivati bolj jasne obrise: poslovanje med tedaj drugoligaško Triestino (kasneje je končala v stečaju) in izolskim klubom v višini 900.000 evrov je bilo le del sumljivih poslov v višini štirih milijonov evrov, ki so potekali od Portugalske do Madžarske. Vse tri izolske nesojene okrepitve, ki so pred leti morda še obetale, pa danes celo internet komajda zazna.

Nogomet zaradi svoje globalne priljubljenosti ni imun za družbene spremembe. Je zgolj odsev časa, v katerem ozki zasebni interesi vse bolj teptajo družbeno odgovornost. Ljubezen do kluba (ali športa nasploh) ni več pomembna. Nogomet niso več samo zadetki, derbiji in navijaški izgredi, niti svetovno prvenstvo, ki za nekaj tednov vendarle odpre debato o sumljivih praksah nogometnih zaslužkarjev. Če ga nekateri razumejo zgolj kot priročno sredstvo za doseganje vpliva, moči in ugleda v družbi, so tudi trgovina z ljudmi, stavniške afere, pranje denarja, utaje davkov, podkupovanje, izsiljevanje nogometašev... njegov sestavni del.

Če smo v preteklosti poznali posamezne berlusconije, imamo danes številne filberte, ki staršem za primeren vložek v njihovega sina obljubljajo lepšo prihodnost, nekdanje fuzbalerje, ki bivše kolege silijo v dobičkonosno prirejanje izidov, župane ali gradbince, ki s pomočjo nogometa ščitijo svoj »ugled« v lokalnem okolju, na globalni ravni pa multinacionalke v podobi azijskih tajkunov, ruskih oligarhov, arabskih šejkov in ameriških poslovnežev, ki lahko svojo »ljubezen« do nogometa upravičujejo tudi tako, da na razvijajočih se nogometnih trgih reciklirajo igralce pred iztekom roka trajanja.

Heroji so možni samo še v športu, pravi filozof športa dr. Lev Kreft. In tega se vse bolj zavedajo tudi tisti ob nogometnih zelenicah.