Zgodovino Brazilije so tako kot povsod v Južni Ameriki krojili interesi velekapitala v navezi z domačo oblastjo. Kulturo so v največji meri določile kolonialna preteklost, afriške korenine neprostovoljnih naseljencev in rasna raznolikost.
V slovenski enciklopediji iz 70. let piše, da je Brazilijo odkril portugalski admiral Pedro Alvares Cabral leta 1500. Danes bi rekli, da je »odkril« naseljeno ozemlje in ga nato v imenu tedanje pomorske velesile nasilno koloniziral; (pre)imenovanje je bilo del teh procesov. Konkvistadorji so avtohtone prebivalce s terorjem in boleznimi skoraj zradirali; od 5 milijonov jih danes živi še kakšnih 400.000. Večji, a še vedno manjšinski delež tvorijo potomci nekdanjih sužnjev iz Afrike, belskega prebivalstva je polovica. A čeprav se je Brazilija v 19. stoletju osamosvojila izpod portugalskega jarma – Portugalska jo je priznala leta 1828 – svoboda ni bila mišljena za vse. Suženjstvo so odpravili šele leta 1988.
Na začetku je bilo spolno nasilje
V Braziliji, ki obiskovalce očara s svojo rasno in kulturno barvitostjo, so dolgo verjeli, da izrazita socialna neenakost ni rasno pogojena. Romantizirani sociološki pogledi iz prve polovice prejšnjega stoletja so desetletja utrjevali vtis, da je Brazilija država enakopravnega rasnega sobivanja, ker da so »bile indijanske in afriške ženske pisane na kožo portugalskim kolonizatorjem«. V resnici, kot ugotavlja sociolog Marko Matičetov, so rasno mešani Brazilci v veliki meri plod seksualnega nasilja v času kolonizacije; genetske raziskave kažejo, da so »beli« Brazilci genetsko pripadniki črnske, belske in indijanske rase, in sicer v skoraj enakih deležih. Najhuje pa je, da so orjaške socialne razlike – pet odstotkov prebivalcev razpolaga z 80 odstotki kapitala – še vedno tudi rasno pogojene. Belci so v večjem deležu pismeni, imajo nekajkrat več možnosti za vpis na univerzo, dohodki enako izobraženih pa se močno razlikujejo glede na barvo kože. Belci so seveda tisti, ki zaslužijo več. Drži pa tudi, da se vlade v zadnjih dvajsetih letih z rasno diskriminacijo resno spopadajo: uvajajo kvote in druge ukrepe pozitivne diskriminacije.
Po vodniku Lonely Planet so Brazilci eden najbolj muzikalnih narodov na svetu. Glasbeni stili, v katerih je čutiti bolečino črnih sužnjev, afriški občutek za ritem in latinski temperament, so redkokje tako raznovrstni. Zlata doba sambe so bila 30. leta. Največja zvezda tega obdobja in stila je (bila) Carmen Miranda, znana po svojih živopisnih kostumih. Na stil bossa nova, ki je v 50. letih navduševal zlasti intelektualce, so vplivali samba in severnoameriška glasba, zlasti džez. Manj znana, a prav tako odmevna pa je bila glasbena zvrst, ki se je je oprijelo ime tropikalizem. Razvila se je v 60. in 70. letih, napajala pa se je iz tradicionalnih stilov in sodobne glasbe. Caetano Veloso, legenda brazilskega popa, ki je nedavno nastopil v Ljubljani, je zaradi subverzivnosti tropikalizma moral med vojaško diktaturo v zapor in izgnanstvo. Tudi v Braziliji so v 70. letih izginjali študentski aktivisti... Zaprt in izgnan je bil tudi glasbenik Gilberto Gil.
Mesto kot zleknjena gola ženska
Brazilci so ponosni na svojega velikega skladatelja Villa-Lobosa, slikarja modernizma Portinarija pa na arhitekta Niemeyerja, ki je projektiral večino javnih zgradb v brazilski prestolnici in sodeloval pri gradnji sedeža OZN v New Yorku. O Niemeyerju gre glas, da je v svojih projektih videl »zleknjeno golo žensko telo, z vsemi oblinami«. Nobelove nagrade po dostopnih podatkih Brazilci še niso dobili, čeprav so na primer brazilski književniki, Jorge Amado in mnogi drugi, brani in spoštovani. Tako imenovano alternativno Nobelovo nagrado je leta 2010 dobil katoliški škof Erwin Kräutler, ki se bori za okoljske pravice avtohtonih prebivalcev ter za rešitev deževnega gozda. Carlos Chagas, brazilski epidemiolog, je bil za Nobelovo nagrado predlagan dvakrat, a je ni dobil. Chagasova bolezen, ki jo prenašajo hrošči triatomidi, je dobila ime prav po njem. Zanjo naj bi še vedno obolevalo okoli 10 milijonov ljudi.
