Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da mora regres znašati najmanj toliko kot minimalna plača, torej 789,15 evra bruto. Konkretna višina regresa je praviloma določena s panožnimi kolektivnimi pogodbami in je lahko tudi višja od minimalne zakonske višine. Še višji regres lahko določi vsak posamezni delodajalec, višina sama pa navzgor ni omejena. Za podjetja v lasti države velja priporočilo Slovenske odškodninske družbe (Sod), da se zaradi varčevanja tudi letos regres za letni dopust izplača enotno, v višini minimalne plače.
Javnim uslužbencem in funkcionarjem določa višino regresa po zakonu o izvrševanju proračunov za zadnji dve leti njihov plačni razred. Do vključno 15. plačnega razreda znaša 692 evrov, od 16. do 30. razreda 484,40 evra, od 31. do 40. plačnega razreda 346 evrov, od 41. do vključno 50. plačnega razreda pa 100 evrov. Tisti z višjim plačnim razredom do regresa niso upravičeni. Javnim uslužbencem so sicer regres izplačali pri plači za maj.
Domnevne nelikvidnosti ne preverja nihče
Po zakonu o delovnih razmerjih mora delodajalec regres izplačati najkasneje do 1. julija, pri čemer pa zakon dopušča izjemo za delodajalce, ki so nelikvidni. Za takšne primere se lahko s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določi zamik za izplačilo regresa, vendar pa mora biti ta izplačan najkasneje do 1. novembra.
Problem je v tem, da je takšno določilo preohlapno, saj podjetju ni treba nikomur dokazovati, ali je tudi v resnici nelikvidno. Domnevne nelikvidnosti ne preverja ne inšpektorat za delo, ne davčna uprava (Durs), ne ministrstvo za delo. Prvi ugotavljajo le, ali je regres izplačan in v ustrezni višini, drugi preverjajo samo, ali so pri izplačilu regresa plačani vsi davki, tretji pa so, kot pravijo, pristojni le za vpis kolektivnih pogodb v evidenco.
Višje kazni (še) brez pravega učinka
Lani sprejeta nova delovna zakonodaja je kazni za neizplačilo regresa močno zvišala – predvidena globa znaša od 3000 do 20.000 evrov, inšpektorat pa jo lahko izreče v kateri koli višini v tem razponu. Po prejšnji zakonodaji je globa znašala le 750 evrov za podjetje in sto evrov za direktorja, torej skupno 850 evrov (če je šlo za manjšega delodajalca le 300 evrov).
Kljub zvišanim globam se število kršitev lani ni zmanjšalo, temveč celo še povečalo – v primerjavi z letom 2011 za skoraj dvakrat. Pri kršitvah izstopajo gradbeništvo, trgovina in gostinstvo, delodajalci pa se najpogosteje sklicujejo na plačilno nedisciplino in s tem povezano nelikvidnostjo. Po ugotovitvah inšpektorata za delo je vse več primerov, ko delodajalec delavcem zavestno noče izplačati regresa. Gre za (povečini manjše) delodajalce, ki delavce tako ustrahujejo, da si ti ne upajo odločiti ne za prijavo, niti zaprositi za pravno pomoč ali se obrniti na sindikat.
Novosti delovne zakonodaje
Dodaten problem je v tem, da inšpektor delodajalcu ne more naložiti izplačila neizplačanega regresa (tako kot tudi ne za plače ali odpravnine), ampak jih mora delavec sam zahtevati s tožbo na delovnem in socialnem sodišču. Delavci se v strahu pred izgubo službe za tožbo praviloma odločajo šele po izgubi zaposlitve, pri čemer se lahko zgodi, da ta zastara, saj je treba tožbo vložiti najpozneje pet let po kršitvi. Sodišče zahtevkom zaradi neizplačanega regresa sicer ugodi, tako da mora delodajalec poleg pripadajočega regresa delavcem izplačati še zakonite zamudne obresti, zadeva pa se zaplete, če gre podjetje v tem času v stečaj ali nima več premoženja.
Pravica do regresa je vezana na pravico do letnega dopusta. To pomeni, da delavcu v primeru, ko lahko koristi le manjši del dopusta, pripada tudi sorazmerno manjši del regresa. Izjeme, ki jim pripada celotni dopust in celotni regres, veljajo v primeru invalidnosti, zdravstvene nesposobnosti in starševstva.
V nasprotju s prejšnjo ureditvijo ima po novem ZDR delavec pravico do celotnega letnega dopusta le v primeru, če je zaposlen v celotnem koledarskem letu. Po starem zakonu je takšno pravico pridobil že, če je bil zaposlen vsaj šest mesecev. Delavcem, ki so sklenili delovno razmerje med letom in torej nimajo pravice do celotnega letnega dopusta, mora delodajalec do 1. julija (v primeru nelikvidnosti do 1. novembra) izplačati sorazmeren regres glede na število mesecev zaposlitve. Preostali del regresa je delodajalec dolžan izplačati najkasneje do konca leta oziroma do prenehanja delovnega razmerja. Če delavec izkoristi celotni dopust in prejme celotni regres, potem pa prekine delovno razmerje, lahko delodajalec uveljavlja povrnitev stroškov na sodišču.