»Na začetku je veliko udeležencev šole zdravega hujšanja prepričanih, da v svojem življenju ne morejo spremeniti prav ničesar in ne zmorejo niti tega, da bi jedli petkrat na dan,« pravi Jožica Mesarič, ki že vse od začetka vodi šolo zdravega hujšanja v sklopu programa CINDI v moščanski enoti Zdravstvenega doma Ljubljana. V enajstih letih izvajanja tega programa za zdravo hujšanje oseb z indeksom telesne mase več kot 30 je velikokrat izkusila, da se ljudje v trenutku, ko se od njih terja spremembo življenjskega sloga, raje najprej zatečejo v odpor, v razreševanje težav pa šele po temeljitem premisleku. »Ko namreč vztrajam, da se lahko vse spremeni, če si človek to le dovolj močno želi, začnejo tehtati, kaj ima za njih večjo vrednost – živeti po starem ali bolje. In ko o tem razmišljajo, se odpori hitro manjšajo,« pravi Mesaričeva, ki udeležencem jasno pove, da se ne bo nič zgodilo, če bodo vztrajali pri svojih odporih, če pa si bodo zares želeli spremembe, bodo našli tudi poti.
Vsi dosežejo uspeh
Proces razmišljanja se ne konča čez noč, niti od enega do drugega srečanja. »Zato jim pojasnim, da ne smejo pričakovati, da bodo že na naslednjem srečanju vsi vse delali. Če pa bodo spremenili eno samo stvar, je to korak naprej, korak, ki mu jih bo do konca srečanj sledilo še veliko. Tudi pri telovadbi bomo najprej hodili in postopno dodajali vaje,« jim pove Mesaričeva, ki ugotavlja, da prav zaradi te postopnosti in možnosti izbire nihče ne odneha in ne zapusti skupine, uspeh pa dosežejo prav vsi. Seveda vsi ne shujšajo enako, so pa praviloma po 16 tednih vsi lažji za od štiri do osem kilogramov. Prav tako se vsi počutijo veliko bolje, lažje delajo, še vezalke na čevljih si lažje zavežejo. »V naši šoli namreč ne štejejo le izgubljeni kilogrami, pomembno je, da se ljudje bolje počutijo, da si znajo sami pripraviti bolj zdrave in kakovostne obroke, da se že pri nakupu odločajo za polnovrednejša, sveža, lokalno pridelana živila, ki jim v pripravi ne odvzamejo ali povsem uničijo kakovosti. In ni res, da je zdrava hrana nujno draga. Polnovreden kruh si lahko sami spečemo za ves teden. Ob zdravi, doma skrbno pripravljeni hrani pa hkrati tudi vemo, kaj jemo in pripravljamo predvsem tako, ki nas bo nasitila. Človek je namreč sit šele, ko ima poln želodec, ki nikoli ne vpraša, kaj in koliko kalorij smo dali vanj. Zanj je pomembno, da je poln. Z vlakninami ga lahko hitro napolnimo, z energetsko nabito tablico čokolade pa ne, čeprav energijsko ustreza kar 20 kilogramom zelenjave.«
Za hrano si je treba vzeti čas
»Udeležence naučimo tudi pravilno brati deklaracije na živilih in pa, da si je za hrano treba vzeti čas, saj se presnova začne v ustih, želodec pa sporoči, da je poln, šele po 15 minutah. Zato je treba jesti počasi in vsak grižljaj prežvečiti tridesetkrat. Če jemo prehitro, pojemo veliko preveč. Zelo pomembno pa je tudi, da si znajo ljudje zapolniti prosti čas, z večjo samopodobo pa lažje zapolnijo tudi svoje socialno okolje.« Tudi k temu pripomore delo v skupini, pravi Mesaričeva in doda, da si že po nekaj srečanjih udeleženci med seboj pomagajo tudi z nasveti in izkušnjami, kako so sami rešili kakšno težavo, ki se jim je prej zdela nepremostljiva.
V skupini vselej sodeluje najmanj 15 udeležencev. Teoretični del obsega dve šolski uri, telovadijo pa eno uro na teden. Vsako srečanje ima drugo vsebino in nove cilje, pojasnjuje Mesaričeva in doda, da se ne pogovarjajo o dietah, tabletah, čajih in drugih pripomočkih za hujšanje, saj so te zvečine skusili prav vsi in vsi prav tako izkusili, da z njimi niso mogli doseči trajnih učinkov, saj so se po vrnitvi na običajno prehrano kilogrami vsem povrnili. Zato se pogovarjajo o zdravem načinu prehranjevanja, redu v prehrani, sestavi jedilnikov in posameznih obrokov, stresu, skušnjavah…
Zelo pomembno je, da jim pri zdravem načinu prehranjevanja hrane ni treba pripravljati posebej. To je namreč hrana, ki je primerna za vse člane družine, ampak seveda vsak potrebuje različno količino te hrane. Hkrati pa na srečanjih redno spremljajo analizo njihove telesne sestave, da se vsi sami prepričajo, kako se jim spreminja razmerje med mišicami, maščobo in tekočino, ter se prepričajo, da gre izguba telesne teže res na račun maščevja. Na začetku in koncu programa pa naredijo še kondicijski test, in sicer s testom hoje na dva kilometra.
Pol kilograma manj na teden
Udeležence, njihova povprečna starost se vrti okoli 50 let, naučimo, kdaj in kako se kurijo maščobe, nezaželena je zlasti trebušna debelost. Uspehi so seveda spet različni, a jih dosežejo prav vsi. Razlik med hujšanjem oseb z znatno ali zmerno povečano težo ni, edino pravilo, ki velja, je, da bolj in hitreje shujšajo osebe, ki poleg spremembe prehrane, petih obrokov in zmanjšanja za 500 kalorij ob tem tudi pridno telovadijo, hodijo, tečejo.... Priporočljiva izguba teže je približno pol do največ kilogram na teden oziroma deset dni. Seveda pa je res tudi, da osebe z manj odvečnimi kilogrami prej dosežejo cilj kot nekdo, ki mora shujšati za 50 kilogramov.
Na začetku je telo težko pripraviti, da bo začelo kuriti maščobe. Ker je vsak posameznik različno obremenjen, njegovo aktivnost in energijski vnos načrtujemo individualno. Aktivnost nadzorujemo z merilci srčnega utripa, saj je prav ta kazalnik obremenitve in lahko posameznik vidi, kako hitro mora hoditi in kaj početi, da bo znotraj območja, ko izgorevajo maščobe. To območje je znotraj 60–70 odstotkov maksimalnega srčnega utripa. Če je višji, maščobe prav tako ne izgorevajo, izgorevajo mišice. Za uspešnejše izgorevanje maščob pa je pomembno tudi, da traja vadba vsaj pol ure. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča za vzdrževanje telesne teže aktivnost vsaj 150 minut, za napredek pri hujšanju pa kar 300 minut na teden.
Neredni obroki silijo telo v kopičenje zalog
Jožica Mesarič pravi, da udeleženci velikokrat potarnajo, da niso skoraj nič jedli, pa so se kljub temu redili in potem so imeli še slabo vest zaradi vsega, kar so pojedli. »Veliko ljudi je preveč obremenjenih s svojo težo, ki je pogosto posledica kakšnih drugih nerešenih težav ali vrzeli v življenju. Velikokrat pa je posledica prav tega, da v prehrani nimajo reda in z redkimi, a takrat obilnimi obroki, spravijo metabolizem tako na minimum, da ta zelo malo porabi in predvsem veliko shrani. Ko ti naredijo samo to, da hrano razdelijo na pet uravnoteženih obrokov, se takoj bolje počutijo, niso lačni, imajo več energije in volje.
Da ni treba več delati zalog, pa telo ne dojame takoj. Kot ugotavljajo strokovnjaki, za to telo potrebuje vsaj dve leti. »Zato je tako težko shujšati, saj se je reda treba držati vsaj dve leti. Zelo ranljivi so zlasti meseci po tečaju, ko morajo udeleženci vztrajati na začrtani poti brez pomoči skupine. Jim pa v pomoč kljub temu omogočamo, da si lahko pri nas redno merijo telesno strukturo in vidijo, če so še na pravi poti. A tudi po dveh letih sprememba življenjskega sloga še ni utrjena, da ta postane naš način življenja, traja kar pet let. Vmes pa so recidive (ponovitve, op. p.) še kar pogoste. Ko pa enkrat telo zares dojame, da mu ni več treba shranjevati zalog, ljudje hujšajo, četudi, kot ugotavljajo, pojedo več kot prej.
