Nekaj dni za tem se je v Ljubljani naslikal neki tip, ki ga je poslala evropska komisija. Anonimnost je dobila obraz, pa ni zaradi tega postala nič bolj človeška in nič manj anonimna. Nekakšna nagačena obleka ali animirana voščena lutka, programirana za ukazovanje Sloveniji. Njegov govor je bil ustrezno bebav: »Kozarec je na pol poln,« itn. Saj veste, optimistični pristop. Sporočilo pa je bilo brezdušno. Trdo, neusmiljeno kot streli eksekucijskega voda.

»Tako levi kot desni bi morali vedeti, katere reforme mora izpeljati vlada,« je dejala ta anonimna entiteta v človeški podobi. »Slovenski politiki nimajo več alibija za odlašanje z reformami, med katerimi je Bruselj spet najbolj zanimala privatizacija,« je odposlanca bruseljskih komisarjev povzelo novinarsko poročilo. Seveda ni pozabil na »reforme« zdravstva, »trga dela« in pokojninskega sistema. Niti ne na opozorilo, da mora Slovenija »ukrepati takoj«. Tej gospodi se vedno mudi, da se žrtev ne bi pobrala, preden ji odrejo kožo. Izgovori, da nimamo vlade, ga ne zanimajo: »Padec slovenske vlade ni bil ravno presenečenje. Kljub temu lahko v rokih uresničite priporočila evropske komisije.« Ker ta bruseljska figura arogantno in suvereno nastopa kot gospodar, se njegovi gostitelji temu primerno vedejo kot hlapci. Najprej ga vljudno poslušajo, na koncu pa vprašajo, »ali je zadovoljen z napredkom v Sloveniji«.

Kam smo torej prišli? Politične razlike niso pomembne. Vsi morajo uresničevati en in isti program. »Ne levo ne desno« – to je bila ena od samodefinicij predvojnega evropskega fašizma. Nobenih političnih konfliktov, vsa politika uglašena na eno vižo. Program postavi gospodar iz tuje dežele, iz daljnega kraja, belo pismo, črn pečat. Tako kot v otroški pesmici. In naši lokalni oblastniki se infantilno vprašajo: »Kakšno je dano v tem pismu povelje? Kakšno povelje, kakšni ukazi? Kaj li nam hoče, kaj li veleva? Pojdimo, pojdimo pisma brat!« Tako globoko smo padli, tako prosta in prostaška je postala aroganca evrokratov, da se nikomur ne zdi več potrebno prikrivati ali olepševati dejanskih razmerij moči. Brutalno nam je dano vedeti, da vloga lokalnih vlad ni oblikovati program dela in razvoja ter ga izpeljati, marveč da je njihova naloga izpolnjevati od zunaj diktirane programe. Kar seveda radikalno razveljavlja pomen volitev. Volitve niso več temeljni politični proces in dogodek, konstituiranje oblasti, ki bo izpolnjevala voljo državljanov. Dopuščene so le še kot tekmovanje v popularnosti, očiščeno politične navlake. Državljani so tako korenito odstranjeni ne le iz procesov odločanja o čemer koli pomembnem, marveč tudi iz političnega predstavnega sveta evrokratov, da razni komisarji ali kurirji komisarjev ne izgubljajo časa z govorjenjem o njih. Primerek, ki je bil prejšnji teden v Ljubljani, pa je šel še dlje. Ni dal vedeti le tega, da ni pomembno, kakšno vlado imamo; sporočil je tudi, da ni pomembno, ali sploh imamo vlado. Bruseljski diktat bomo morali izpolniti tudi brez nje. Izgovori, da nimamo vlade, ne bodo sprejeti. Kakšna odkritost! Bodimo še sami odkriti in si priznajmo: kolonija smo.

Trpka ironija pri vsem tem je, da je EU sama v bistvu v kolonialnem položaju. Smo kolonija kolonije. Tuja sila, ki ima na ozemlju EU stacionirano svojo vojsko, vse bolj agresivno in brezkompromisno določa evropsko politiko, ki je čedalje bolj v nasprotju s temeljnimi evropskimi interesi. Tako kot se stvari kažejo v zadnjem času, je EU postala zgolj ekonomska veja Nata. Velika investicija v Ukrajino je tej tuji sili dala vzvod za kreiranje razmer, v katerih lahko učinkoviteje pripravi evrokrate do popolne poslušnosti. Če bi evrokrati imeli hrbtenico, bi lahko rekli, da so jim jo zlomili. Ker so nekaj meduzastega, bodo pač plavali, kamor jih nosi tok, in nas dušili tako, kot prave meduze zdaj dušijo morja.

Ko smo lahko gledali, kako na proslavi izkrcanja v Normandiji voditelji velikih evropskih držav tekajo naokrog in pripravljajo politike do tega, da govorijo drug z drugim, smo lahko še upali, da utegnejo doseči vsaj premirje v vojni, ki se je začela v Evropi. A ko smo izvedeli, da je voditelj tuje sile med igranjem himne svojega gostitelja žvečil žvečilni gumi, se nismo mogli več izogniti spoznanju, kako velik je. Potem je naslednji dan Porošenko prebral govor, ki je zvenel tako, kot da bi mu ga prinesel podpredsednik tiste tuje sile, ki je v Ukrajini zaposlil svojega sina. Zdaj nam lahko pomaga samo še bog.

Popolnoma brezupno pa le ni. Glede na to, da imajo Američani glavno besedo, bi predlagal, da bi v Ljubljano povabili gospo Victorio Nuland. Zbrati bi se morali vsi naši sodržavljani, ki so se prigrebli do takih položajev, da lahko (četudi le kot transmisija) odločajo o naši usodi – vsa slovenska oblast, če smem tako reči. Ameriško diplomatko bi ponižno prosili, da si vzame en delovni dan in naše veljake nauči, kako se jasno in prepričljivo reče: »Fuck the EU.« Potem bomo lahko razmišljali, kako naprej.