Bosonogo tekanje po pesku, kamenju, žagovini, mivki, vejah in drugem materialu ter vse, kar je povezano z vodo, sodi med najljubše dejavnosti otrok, ki obiščejo Zlatorogovo pravljično deželo v Ukancu v Bohinju. »Otroci kmalu ugotovijo, da več ko spustijo vode po kanalu, močneje se mlinčki vrtijo in bolj jih škropijo z vodo,« na eni od postaj, ki obiskovalce popeljejo skozi pravljice, pripoveduje vodnica Manca Erlah. Tako je tudi prav, saj naj bi obiskovalci pravljično deželo predvsem občutili, ne le gledali. Najprimernejša je za predšolske otroke in tiste, ki hodijo v prve tri razrede osnovne šole, saj se povezuje s temami, o katerih se učijo v vrtcu ali šoli. Mi smo se tokrat pridružili skupini otrok iz radovljiške osnovne šole in njenih podružnic.
Papirček in konec sveta
Zlatorogova pravljična dežela želi naravo ponovno približati človeku oziroma človeka približati naravi: k spoštovanju naravne dediščine, ohranjanju naravnih vrednot, odgovorni skrbi za okolje, zdravemu načinu življenja. Da otroci njene cilje hitro ponotranjijo, je pričal dogodek na travniku. Enemu od učencev je iz žepa padel papirček. Njegov sošolec je v tem, zaskrbljen zaradi človekovega uničevanja narave, prepoznal napačno ravnanje in prijatelja oštel: »Vidiš, ti si eden tistih, ki onesnažujejo okolje. To ni prav. Če boš to počel še naprej, bo kmalu konec sveta!«
Postaj, ki otroke vodijo po Zlatorogovi pravljični deželi, je sedem, nauke, iz katerih se otroci učijo, pa vsebuje sedem Bohinjskih pravljic s sedmimi glavnimi junaki. Tako se na primer naučijo, da je naravo treba spoštovati in varovati, sicer se nam lahko maščuje. Med drugim izvedo, zakaj je treba ceniti stvari, ki se jih z denarjem ne da kupiti...
Najbolj priljubljen med vsemi junaki iz Bohinjskih pravljic je Zlatorog, po katerem se dežela tudi imenuje. »Vso pot otroci sprašujejo, ali je še živ. Pogosto ga primerjajo z junaki iz sodobnih risank in preverjajo, ali zna leteti,« pravi Grega Šilc, glavni med vodniki. V glavah otrok se sodobnost in tradicija tesno prepletata. Ko jih je na primer Šilc opozoril, naj sledijo markacijam, se je eden od drugošolcev spraševal, ali imajo te kaj opraviti z aplikacijami za mobilne telefone. Če drugega ne, vsaj njihovo poimenovanje zveni podobno...
Narava jih popolnoma zaposli
Misli otrok, ki so med obiskom pravljične dežele švigale vsepovsod, so zašle tudi na počitnice. Tja jih je popeljala zgodba o zmaju Govicu, ki ob obilnem deževju maha z repom in sproži istoimenski slap. Drug čez drugega so učenci vodnici Lenki Pagon hiteli pripovedovat, katere slapove so že videli od blizu in kam se njihova družina letos odpravlja na oddih. Eden od dečkov si je celo zaželel nekajdnevnih počitnic sredi gozda, medtem ko je neko dekle pripovedovalo sošolki, da si bolj kot kar koli želi enkrat v življenju počitnikovati v hotelu.
Težav z disciplino otrok v pravljični deželi skorajda ne poznajo, pripovedujejo vodniki. Narava in dejavnosti, h katerim jih spodbujajo na vsaki postaji, jih popolnoma zaposlijo. Poleg tega nekoliko mešanice strahu in spoštovanja čutijo tudi do pravljičnih junakov. Tako so bili drugošolci pred obiskom postaje, na kateri domuje zlobni škrat Čadež, nenavadno zadržani. Od sošolca, ki je deželo že obiskal, so izvedeli, da škrat obiskovalce obmetava s storži. Ko so otroci med pravljico ugotovili, da je tisti, ki obmetava druge, pastir, škrat pa jim ne bo storil nič žalega, so si oddahnili. Z velikim navdušenjem pa so plezali na prav za to prirejeno krmilnico, se spuščali in skakali z nje.
Predloge za igrive in poučne dejavnosti v naravi vsebuje vsaka postaja. Zasnovane so tako, da spodbujajo uporabo sedmih čutov: vida, sluha, vonja, okusa, tipa, ravnotežja in kinestetike. Potepanje po pravljični poti spodbuja tudi različne oblike gibanja, predvsem naravne, kot so hoja, tek, skakanje, plezanje, vrtenje, guganje in plazenje.
Ko se prebudijo čustva
Tudi čustva na poti niso zanemarljiva. Ob zgodbi o revnem ribiču, ki je iz razočaranja želel ponagajati povodnemu možu Jezerniku, je osemletno Živo zaskrbelo. »Tudi jaz doma nagajam. Potem pa mi je žal,« je skesano dejala in sklenila, da se bo domačim odkupila in jih bo tudi sama popeljala skozi pravljično deželo. Ta je, pravi Vida Kovačič iz Lokalne turistične organizacije Turizem Bohinj, ki je prevzela organizacijsko plat dežele, postavljena vse do pozne jeseni – ravno zato, da jo lahko obišče čim več ljudi. Knjižico s pravljicami, navodili in prostori za žige obiskovalci lahko dobijo v bližnjih gostiščih. Da bo doživetje polnejše, je mogoče najeti tudi šolanega vodnika, dodaja.
Sicer se Zlatorogova pravljična dežela, ki je vsebinski projekt vrtca iz Bohinjske Bistrice, iz leta v leto spreminja, nadgrajuje in dopolnjuje, pravi Andreja Jensterle, vzgojiteljica v omenjenem vrtcu in avtorica ideje o pravljični deželi. Prvotne pravljične junake iz lesa so zamenjala lesena pedagoško in strokovno dodelana igrala, ki so jih izdelali tamkajšnji prebivalci. Idej za nadaljnji razvoj te dežele pa vzgojiteljici ne manjka. Pričakujemo lahko torej, da se bo v prihodnjih letih Zlatorogova pravljična dežela še izpopolnjevala. Ob tem je zanimivo tudi to, da je nastala zgolj iz nekaj ključnih besed, ki si jih je Jensterletova zapisala na papir in jih nekaj mesecev raziskovala na medmrežju. Med njimi so bile Bohinj, narava, gibanje, zdravje, igra, pravljice, bio in eko.