Medtem ko je okoli sestave trenerskih ekip v slovenskem alpskem smučanju po koncu vsake sezone veliko govora in tudi zapletov, se precejšnjemu delu strokovnjakov z dogajanjem doma ni treba obremenjevati. Slovenija je imela in ima številno zastopstvo trenerjev in serviserjev v tujini. Predvsem slednjih je veliko in je kar težko vse prešteti. Podobno kot se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vzpenjalo slovensko alpsko smučanje, je naša stroka pridobivala ugled v mednarodnih krogih. Razvite nacije so uvidele slovensko kakovost in v svoje ekipe privabile trenerje in nekateri, kot sta brata Aleš in Filip Gartner, ki je žel velike uspehe v Avstriji in na Norveškem, so pustili neizbrisne pečate. Nekaj podobnega je uspelo nekaterim skakalnim trenerjem. Pokojni Ludvik Zajc je bil izjemno cenjen na Norveškem, Vasja Bajc je znani popotnik, ki je imel največ uspeha na Japonskem in Češkem z blestečo sezono Jakuba Jande, treniral je tudi Nizozemce, Špance in nazadnje Turke.

Nekoč so slovenski trenerji, predvsem alpski, vodili ugledne reprezentance in imeli precej uspeha. Kako pa je danes? Slovenska stroka je očitno še vedno precej cenjena, kajti slovenske trenerje najdemo v marsikateri reprezentanci. V zadnji sezoni so alpski trenerji na primer službovali v Rusiji, Bolgariji, na Hrvaškem, Finskem, v Ukrajini, Srbiji..., pri skakalcih je bil Matjaž Zupan, ki bo v novi sezoni treniral Ruse, glavni trener Francije, Bine Norčič deluje v ZDA. V primerjavi s starimi smučarskimi časi, ki bi jih lahko poimenovali kar zlati, je mogoče videti manjšo razliko. Včasih je bilo več Slovencev članov reprezentanc, ki so spadale med najboljše, v zadnjih sezonah je bilo vse več takšnih, ki so znanje na tekmovalce prenašali v ne ravno tradicionalno smučarskih državah. Z novimi spremembami v trenerski sestavi slovenskih reprezentanc se je nekaj alpskih trenerjev vrnilo domov. Iz Rusije, kjer je na olimpijske igre v Sočiju tekmovalce pripravljal celoten slovenski strokovni štab, se vrača Klemen Bergant, iz Bolgarije Rasto Ažnoh, s Hrvaške Peter Pen, tik pred vrnitvijo s Finske je bil Janez Slivnik, a je naposled sprejel ponudbo avstrijske zveze.

Na jedilniku predvsem meso

»Več uspehov imajo slovenski smučarji, bolj smo trenerji cenjeni v tujini. Ko je šla v zadnjih letih krivulja rezultatov navzdol, je to na ugled slovenskih trenerjev v tujini vplivalo premosorazmerno. Toda trenerji, ki so že dolgo v tujini, so si tam ustvarili ime in so cenjeni. Preboj mlajših trenerjev v tujino pa je danes težji kot včasih,« o tem, kakšen status v očeh tujih reprezentanc uživajo slovenski trenerji, meni Rasto Ažnoh, ki je prav tako delal v tujini. Še posebno zanimiva utegne biti izkušnja za trenerja, ki poprime za delo v državi, kjer smučanje ne spada med vodilne športe. Ravno takšno priložnost je imel Ažnoh, ki je zadnji dve leti delal v Bolgariji, v skozi smučarske oči precej eksotični državi. Toda... »Zelo dobro izkušnjo imam z bolgarsko smučarsko zvezo, ki je zelo dobro organizirana. V teh dveh sezonah nismo imeli niti enega zapleta ali kratkega stika,« je dejal. Pravi, da je višina plačil trenerjev v Bolgariji podobna tistim v Sloveniji, razlika pa je v statusu. Trenerji v Bolgariji imajo več socialne varnosti, kajti so redno zaposleni delavci v smučarski zvezi, medtem ko so trenerji slovenskih reprezentanc zunanji sodelavci smučarske zveze. Smučarsko je Bolgarija država v razvoju, temu primerni so cilji in usmeritve dela. Skušajo se prebiti v evropski in svetovni pokal, klubi pa so precej manj močni in bolj revni kot slovenski, ki pa se s kakšno bogatijo prav tako ne morejo hvaliti. »Sistem dela ni bistveno drugačen od slovenskega. Ker je bolgarska smučarska zveza manjša, funkcionira enostavno. Finančno je stabilna. Vrsto let ima istega predsednika, ki je tudi lastnik smučišča v Banskem.«

Čeprav pravi, da je organizacija na dovolj visoki ravni, se je ukvarjal z nekaterimi težavami, ki bi jih lahko poimenovali kulturne razlike ali pa drugačen način dojemanja profesionalnega športa. Ena takšnih zanimivosti je bila hrana. Ta v Bolgariji temelji na mesu, kar včasih za športnike, ki morajo v telo vnesti tudi druge sestavine, ni najbolje. »Tudi, ko so imeli kuharja s seboj, je bila težava dobiti ogljikove hidrate na krožnik. Ko smo naročili testenine, smo v najboljšem primeru dobili rezance v mesni juhi. To je bilo vse od ogljikovih hidratov, ostalo je bilo meso. Imeli smo vsakodnevne borbe. Stvari so se zelo počasi premikale na bolje,« je pojasnil. Toda v Bolgariji je prišel tudi do nekaterih spoznanj, ki jih bo zelo kmalu lahko prenesel v delo s slovensko žensko ekipo. »Imeli smo zelo dobrega kondicijskega trenerja, od njega sem se marsikaj naučil in bom skušal tak način dela vpeljati tudi v Sloveniji,« je dodal Ažnoh in ob klepetu o njegovi novi službi v domovini dodal, da bodo v prihodnji sezoni razpolagali z minimalnimi financami, ki še dovoljujejo izvedbo začrtanega programa. Morda si lahko obetamo tudi več sodelovanja s Tino Maze. Z ekipo dvakratne olimpijske prvakinje se na to temo še ni pogovarjal, a je s Črnjanko in Andreo Massijem v odličnih odnosih.

Planinšek ostaja v Rusiji

Medtem ko je Ažnoh učil Bolgare, je v zadnjih štirih letih podobno delo v Rusiji opravljala cela vrsta slovenskih trenerjev. Vodil jih je Urban Planinšek, ki ostaja v Rusiji, s tamkajšnjo zvezo se je dogovoril za še dveletno sodelovanje. Še naprej bo sodeloval pri rasti ruskega alpskega smučanja, kamor spadajo selekcija mladih po vsej prostrani državi, graditev alpskih centrov na severozahodu države, na Uralu in v Sibiriji ter napredek članske ekipe. Trenutno je najboljši ruski alpski smučar Aleksander Horošilov, ki zaseda 19. mesto na slalomski lestvici. »Počasi se premika, a nič ne gre čez noč. Treba je počakati na eno celo generacijo, da se smučarsko izobrazi,« je dejal Urban Planinšek, ki ne čuti pritiska, da je treba doseči dober rezultat. »Ne vem, morda ga čutijo ruski trenerji, jaz ga ne.« Želi si, da bi Horošilov prihodnjo sezono končal med petnajstimi najboljšimi slalomisti in dosegel kakšno uvrstitev med najboljših deset v svetovnem pokalu ter da bi se dva ali trije mlajši tekmovalci začeli občasno uvrščati med dobitnike točk. Tudi prihodnjo zimo bo njihova srednjeevropska baza v Ramsauu, kjer imajo najeto hišo.

Finančnega kapitala je v ruskem smučanju več kot v bolgarskem. Plače trenerji dobivajo na dogovorjeni datum, večjih težav pri organizaciji ni. Nekaj več časa je Planinšek skupaj s preostalimi slovenskimi trenerji in serviserji potreboval, da si je pridobil zaupanje ljudi s tamkajšnje zveze. »Prej sem delal v Kanadi, kjer se je zaupanje prej vzpostavilo. Vendar je odnos smučarske zveze dober, profesionalen, spoštujemo drug drugega. Ker smo Slovenci in Rusi Slovani, nam je lažje kot Avstrijcem, ki ruske trenerje izobražujejo na poletnih seminarjih. Lažje je vleči vzporednice med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo kot zahodnim svetom,« je pojasnil trener iz Hoč, ki je v svoji karieri naletel na veliko kulturnih razlik. Delal je še v Sloveniji, Kanadi in na Japonskem, kjer je bil trener v klubu Kentara Minagave (četrti na olimpijskih igrah v slalomu leta 2006, op. p.), študiral je v ZDA. »Vesel sem, da imam možnost delati v drugih državah. Vsaka multikulturna izkušnja je dobra,« je dejal in dodal, da je v vseh teh letih marsikaj spoznal in se naučil mnogih stvari. Morda bo ta znanja nekoč spet demonstriral v Sloveniji, morda na drugem koncu sveta. Vse možnosti so odprte.