Da smo nevarno blizu tretjemu, nas opominjata retorika in ravnanje najvplivnejših svetovnih voditeljev, ki sta vse bolj hujskaška kljub mahanju z oljčno vejico. Že dolgo je jasno, da konec hladne vojne in bipolarnega sveta ni prinesel trajnostnega mednarodnega razumevanja in miru, varljivo predstavo o »pax americana« kot končni postaji pa je podaljšal zgolj enajstoseptembrski teroristični napad. S kaotično izvolitvijo Georgea Busha mlajšega in Clintonovo dediščino odvračanja pozornosti s svojega razporka na zunanje konflikte so bile ZDA blizu tega, da se resno postavi vprašanje njihove hegemonije. Evropska unija je vitalno širila krila (resda s kukavičjim jajcem v podobi Nata), Rusija se je treznila po Jelcinovem mačku, Kitajska si je že pomerjala tigrovo kožo, vstop v novo tisočletje pa si je tudi Svetovna organizacija zamislila kot multinacionalno zgradbo brez tutorstva. A imperiji imajo skozi vso zgodovino enake zakonitosti. Za ameriškega se je spraševalo le, ali je še v vzponu, že v viktorijanski fazi ali se morda bliža zatonu.

Kot rečeno, vprašanje je ostalo zamrznjeno skoraj poldrugo desetletje, vmes je EU izgubila sapo, Kitajska postala pravi tiger, Rusija pa se je nehala opotekati po mednarodnem političnem odru in vzravnala svojo imperialno držo.

Gavrila in Edwarda povezuje anarhizem znotraj imperialnega prerivanja in pripravljenost na osebno žrtvovanje, da prizadeneta imperij. Atentat na Ferdinanda je bil napad na institucijo tedanje prevlade v Evropi in tudi Snowdena ZDA ne preganjajo zaradi »kraje državne lastnine in nepooblaščene objave tajnih podatkov«, marveč zaradi atentata na nacionalno varnostno agencijo NSA in posledično ameriško prevlado v svetu. Stoletni razmak ne prikrije dejstva, da sta bila oba katalizatorja predestiniranega dogajanja, le da o prvem razpredajo zgodovinarji, drugo pa je še prepuščeno bolj ali manj tehtnemu ugibanju vseh med nami. In tako kot je lahko Princip, ki se je zaradi mladoletnosti izognil smrtni kazni, spremljal posledice svojega dejanja, zdaj Snowden iz azilne osamitve opazuje, kako padajo domine, ki jih je sprožil.

Ukrajina je do zdaj najočitnejša, jih je pa bilo od razkritja, da ZDA po navodilih Sun Tzuja prijatelje še bolj podrobno opazujejo kot sovražnike, kar nekaj. Prva je bila evropska komisija, ki je kljub jasnim namigom, da so si ZDA dovolile brskanje po pogajalskih skrivnostih Unije o trgovinskem sporazumu, zamižala na obe očesi in nadaljevala pogovore pod ameriško taktirko. Škandalozna je bila odločitev štirih članic EU, da preprečijo bolivijskemu predsedniku Moralesu prelet iz Moskve v domovino, ker se je Washingtonu v njegovem letalu prikazal Snowden. Pol milijona prisluhov v Nemčiji je tamkajšnje oblasti dvignilo na noge šele, ko se je izvedelo, da je NSA ozvočila kanclerko Merklovo. Deležna pomirjujočih Obamovih besed, da lahko spet mirno telefonira, je zveznemu tožilcu Haraldu Rangu pred kratkim prepustila, da hodi v žerjavico po kostanj, in si bo s preiskavo najverjetneje nakopal težave čezatlantskih razsežnosti.

Kakor koli že, Washingtonu je v pol leta uspelo zaradi podlega prisluškovanja močno omajano zaupanje med prijatelji in zavezniki postaviti na povsem drugo raven zavezništva po imperialni sili. Malce prave pomoči vzhodnih novink v EU z litovskim predsedovanjem je Obamov ranjeni ego zaradi ruskega azila Snowdnu in še bolj Putinove vloge, ko ga je reševal iz sirske zagate, zacelilo z brco v mehki ruski trebuh, Ukrajino. Tamkajšnje dogodke si je mogoče razlagati na več načinov, nikakor pa ne brez washingtonskega napenjanja loka v odnosih z Rusijo, ki je resda starejše od Snowdnovega še ne enoletnega pribežališča, a je z njim pokazalo pravo vsebino.

ZDA so s prostim tekom v Afganistanu in Iraku ter posledično benigno vlogo v arabski pomladi in sirskem konfliktu, kjer niso »osvojile srca« tamkajšnjih upornikov proti diktaturam, nakazale slabosti imperija in se odzvale, kot še vsak doslej – s poudarjanjem lastne moči in poniževanjem tekmecev. Nenačelneže v tej grobi igri privlačita tako prvo kot drugo in Evropska unija pri tem ni nikakršna izjema. Še več. Namesto da bi zgrabila priložnost gospodariti na svojem dvorišču, ga je spet v večji meri prepustila zunanjima igralcema na njem – Washingtonu in Moskvi.

Nepazljivi Ferdinandov šofer je pred stotimi leti zavil v napačno ulico in prestolonaslednika pripeljal na poldrugi meter od pištole Gavrila Principa. Nepazljivost ameriških obveščevalnih služb je lani omogočila Edwardu Snowdnu, da je iz neposredne bližine izvedel atentat na NSA. Ko bodo dvajseta leta tega stoletja zgodovina, mu bo dodeljena vloga v njej, že zdaj pa je mogoče trditi, da je sprožil večino sedanjega diplomatskega manevriranja med ZDA in EU na eni ter Rusijo na drugi strani, trenutno prek ukrajinskega hrbta. Ko bodo na mizi grobi ultimati, bo podobnost s predvečerom prve svetovne vojne še bolj očitna. A ne verjemite, da se zgodovina ponavlja. Prej presega najbolj temne slutnje.