Jurij Gustinčič je videl in vedel. Držal se je Descartesovega priporočila, da je samo ena pot do modrosti. »Človek mora veliko brati in veliko potovati.« Kdor samo bere, ne vidi sveta pred sabo, kdor samo potuje, ne ve nič. Gustinčič je prepotoval ves svet in je prebral vse, kar mu je prišlo pod roke. Potoval je kot novinar z beležnico ali mikrofonom v roki, zato da bi o svetu pisal in delal televizijske oddaje. Bil je sijajen pisec. Ni ga zanimalo pisanje debelih knjig, literature ali poezije. Pisal je zgodovino sveta v časopisnih člankih in kavalirsko pustil, da so orumeneli in se sesuli v pozabo. Pisal je v političnih krizah, iz Tel Aviva med šestdnevno vojno, iz Prage po sovjetski invaziji, v času, ko se ni dogajalo nič, kot dopisnik beograjskega časopisa Politika iz Londona in New Yorka, kot sodelavec Televizije Ljubljana, komentator Slobodne Dalmacije in kolumnist Mladine.

Zapomnil si je vse

Ni znal nehati. Ko se je leta 1985 upokojil, ga je legendarni urednik Slobodne Dalmacije Joško Kulišić vprašal, ali bi pisal komentarje za njegov časopis. Kulišić je časopis odpiral za nekonformistične glasove in delal najbolj zanimiv dnevnik v tedanji Jugoslaviji.

»Pa kako si to predstavljaš?« ga je vprašal Gustinčič. »Enkrat na mesec? Na štirinajst dni?«

»Vsak dan?« je odgovoril Kulišić. In tako je upokojeni novinar skoraj deset let pisal dnevne komentarje, dokler ni Franjo Tuđman odstavil urednika.

Gustinčič je nadaljeval v Mladini in na televiziji delal oddaje, kot da ga pokoj ne zanima. Televizija mu je dala največji kompliment. Ko so leta 2005 organizirali razpravo o zakonu o tisku, med novinarji nihče ni hotel v studio, ker so takrat zaradi nelojalnih mnenj letele glave. Pogumno so izbrali njega, ki je štel krepko čez osemdeset let. V studiu je potem sedel kot spodobno drevo med bonsaji. Pojavljal se je na različnih seznamih za utišanje, od katerih ga je najbolj zabaval seznam zunanjega ministra, kjer so bili navedeni nasprotniki Nata. Seznamov je bil navajen še iz časov, ko je bil njegov oče zapornik na Golem otoku, on pa se je znašel v registru nelojalnih, ko je Tito odstavil Đilasa.

Med očetom in sinom po žilah ni tekla voda. Dragotin Gustinčič je v Švici urejal časopis La Yougoslavie, še preden je država nastala, leta 1920 je ustanovil Komunistično partijo Jugoslavije, vojno kot njen funkcionar preživel v Moskvi, leta 1948 pa so ga iz partije vrgli njegovi tovariši in poslali v zapor. Morda je bil zaradi tega mlajši Gustinčič do ideologij rezerviran.

Bil je nemogoč sogovornik. Ni samo bral in potoval. Hodil je v kino, opero, gledališče, restavracije, hribe in živalske vrtove. In vse si je zapomnil. Kje je prvič gledal Johna Forda, kaj so v tridesetih letih igrali v Bolšoju v Moskvi, in kako ambivalenten odnos je imel do Herberta von Karajana in Berlinske filharmonije, ki ju je v sedemdesetih letih gledal v Carnegie hall v New Yorku. Igrali so Brucknerjev Te deum in Mozartov Rekviem. Rekviem ga je malo razočaral, slišal je boljše. Te deum pa ga je navdušil.

Potem je preskočil na Jeana Renoirja, češ, Človek zver iz leta 1938 in Pravila igre iz leta 1939 sta najboljša filma vseh časov. Ni bil osamljen. Tudi François Truffaut je tako mislil. Ampak njemu je bil najbolj všeč Najboljša leta našega življenja od Williama Wylerja, »ker je bil to film njegove generacije«. O Godzili je imel naklonjeno mnenje in je za Spielberga rekel, da je dober filmar.

Vsak dan risal politični zemljevid sveta

Z dnevnimi časopisi na mizi je vsak dan risal politični zemljevid sveta, v katerem so vzporedno tekli različni časi. Ob tem, kako sijajno je pisal konservativni komentator William Buckley, se je spomnil, da je zadnjič nekaj zanimivega prebral od Dejana Pušenjaka, nadaljeval, zakaj se je splačalo brati Boro Erdeljana ali Boška Jakšića, potem pa se je zapletel v dolg pogovor o Normanu Mailerju, Solženicinu in Šalamovu.

»Nekaj sem se namenil pisati o Putinu, pa gledam rusko televizijo in berem Puškina,« je rekel, kot da je to najbolj običajna metoda novinarskega raziskovanja. Spomnil je na Leva Trockega. »Veš, kaj je Trocki rekel za Stalina? Da je genialna mediokriteta.« Pričakovali bi, da bo logično nadaljeval, kako izjava velja tudi za Putina. Pa se je drugače izteklo. »Povprečnežev je v svetovni politiki, kolikor hočeš, genija pa med njimi ni videti.« Dmitrij Medvedjev ga je zmotil, ker je porušil logiko nasledstva ruskih voditeljev. »Ko je Medvedjev postal predsednik, bi bil moral uničiti Putina. Ne ubiti, ampak ga imeti pod nadzorom v dači ne preblizu Moskve. Tako se dela v Rusiji od Petra Velikega naprej. To pa se bo izteklo v podrtijo ali kaj?«

Ko so Rusi zavzeli Ukrajino, ni hlinil presenečenja ali škandaliziranja. »Tam sta se sprehajala Tolstoj in Čehov, Rusi so to vedno razumeli kot svoje. Nihče iz Evrope pa ne bo šel umirat za Ukrajino.«

Presenetilo ga je, ko je Sovjetska zveza zasedla Češkoslovaško avgusta 1968. Bil je dopisnik beograjske Politike iz Prage in je za nekaj dni skočil domov, da zamenja garderobo. Med praško pomladjo ni imel časa niti en konec tedna in je ves čas hodil okrog v zimskih oblačilih. »Ko sem prišel domov, so šli čez mejo in sem moral teči nazaj.« Takrat ga ni skrbelo, da bo iz tega nastala velika svetovna vojna. Na Jalti sta si Roosevelt in Stalin razdelila svet in dogovora sta se oba držala. Ta svet mu je bil domač. Med vojno je na drugi strani Črnega morja v Tbilisiju poročal za slovenski program Radia Moskva. Njegov partner je bil Imre Nagy, ki je leta 1956 vodil protisovjetsko madžarsko revolucijo in so ga zaradi upora dominaciji Moskve obesili. Tudi takrat Madžarom nihče ni priskočil na pomoč. Vojna je za seboj pustila hladen, vendar trden red.

»Putin pa se zdaj igra,« je po invaziji Krima rekel Gustinčič, ki mu je bil ruski predsednik vedno manj všeč. Zdelo se mu je, da peha svet v veliko vojno. Pozabljal je na zanimiv način. V enem intervjuju je rekel, da v Ameriki ni govoril z nobenim velikim politikom.

»Pa nisi delal intervjuja z Reaganom, Nixonom in Carterjem?«

»Ah, Reagan je bil takrat guverner Kalifornije, z Nixonom je bilo na kratko, Carter pa je odhajal na obisk v Jugoslavijo.« Malenkosti.

V soboto je v Piranu med dvema kolumnama v Mladini v restavraciji pojedel kosilo, počutil se je malo utrujenega, šel je v sobo, se ulegel v posteljo in umrl.

Svobodnega človeka vredno življenje.