Ta povsem klasična zamisel osnovne politične strukture, v kateri so na eni strani tisti, ki prebujajo in vodijo, na drugi strani pa tisti, ki jim je zadana naloga, da se ukvarjajo z vsem drugim ter odgovarjajo za skupne napake, pa bi iz ust moralističnega kritika zvenela nenavadno, če ne bi bila dopolnjena z idejo gibanja, z idejo vsesplošne povezanosti, po kateri med vladajočimi in vladanimi ni nobene razlike: »Zgodba nismo le mi. Zgodba ste tudi vi, cenjeni državljani in državljanke.«

Morda se tega nismo zavedali, a zgodba, v katero smo vključeni tudi sami, se ni začela včeraj. Že pred dobrim letom so se nekateri somišljeniki namreč povezali v civilnodružbeno združenje, ki je v lagodnem tempu, značilnem za vse dobro umerjene in v sebi skladne naravne procese, potihoma in brez vsakega pompa raslo in zorelo. Če bi vse teklo po naravni poti, bi se to združenje »še naprej postopno širilo in preraslo v gibanje«. A ker se je zgodil nepričakovani padec vlade in z njim predčasne volitve, je bil »ta postopni proces zdaj pač prekinjen«. Zaradi objektivnih okoliščin je bilo združenje, ki je hotelo postati gibanje, prisiljeno, da se organizira kot politična stranka – le tako, da postanejo stranka in na volitvah zmagajo, je prepričan Cerar, lahko neposredno vplivajo na stanje v državi. Pa je to omajalo njihove temelje? So se odrekli osnovni ideji gibanja, ki bi globinsko prenovilo to lepo deželo in ji povrnilo prave vrednote? So postali zgolj še ena stranka med strankami? Nikakor. »Naša stranka, vsi njeni člani in simpatizerji moramo zdaj postati več kot stranka, postati moramo vseslovensko gibanje,« pojasni predsednik.

Tu pa se začnejo resni problemi. Dokler so tuhtali, kako bi s stokrat prežvečenimi idejami v svoje združenje pripeljali še kakšnega somišljenika, dokler so, skratka, sledili svojemu osnovnemu tempu in ljudi nagovarjali v horizontalni smeri, jim ni bilo česa očitati. Ko pa stranka brez programa in vsake jasne politične pozicioniranosti – brez katere lahko še tako levičarske ekonomske strategije že vnaprej vržejo v smeti – napove, da bo vase inkorporirala vse nas in zgradila vseslovensko gibanje, v katerem nam bo zadana naloga, da v njihovem procesu sodelujemo, se vsak hec konča.

Od kod predrznost političnih novincev, ki še sami ne vedo, kaj hočejo, da nam že vnaprej odrejajo naloge? Od kod predrznost nekdaj dežurnega pravnega strokovnjaka, ki svoj manko politične imaginacije nadomešča s prazno vero v malodane fizični obstoj »vrednot«, da se že vnaprej vidi v funkciji predsednika vlade? Od kod predrznost predsednika stranke Stranke Mira Cerarja Mira Cerarja, da izbiro generičnega poimenovanja pojasnjuje s tezo, da v nasprotnem primeru ljudje ne bi vedeli, za katero stranko gre – kot da, recimo, ljudje ne bi bili sposobni dojeti, da je stranka Verjamem pravzaprav »stranka Igorja Šoltesa«?

Odgovor na »od kod« je lahko en sam. Takšne izjave in takšne poteze so nezamisljive za stranko, ki bi se z ravni ljudstva šele morala prebiti v zgornje sfere – nekaj takega lahko izreka samo nekdo, ki kljub svojemu globokemu prepričanju o drugačnosti in popolni neodvisnosti od klasičnih političnih ozadij (ja, tudi o tem govori, da za njim ne stojijo strici) dejansko reprezentira etablirani politični razred kot tak.

Prav nič nenavadno torej ni, da Cerar in njegovi v zgodbi svojega nastanka pozabljajo na to, da se »pred letom in pol« niso začeli srečevati in razpravljati iz svojih lastnih vzgibov in na podlagi svojih lastnih uvidov, temveč na implicitno pobudo protestov, ter da tudi v sedanjosti popolnoma ignorirajo obstoj vseh tistih strank, ki so se razvile na njihovi podlagi. Kar počnejo, je klasična reakcija, ne nova politika, temveč nova oblika politike etabliranega političnega razreda, v kateri pa se kljub poštenosti ohranja in še potencira njegova temeljna gesta: ohranjanje razlike med tistimi, ki vodijo, in tistimi, ki pri tem vodenju »sodelujejo«. Mnogi, ki so zraven, se tega morda ne zavedajo – a s predsednikom, ki se privatno nagiba v desno, javno pa v levo, drugače pač ne more biti.

In če Stranka Mira Cerarja odsotnost svojih idej razrešuje s parazitiranjem na »ljudeh«, ki bodo za državo (so)odgovorni, bo na koncu sama postala tista, na kateri bodo parazitirale druge grupacije – namreč tiste z večjo kilometrino in bolj jasno politično pozicijo, s katerimi je Cerar kljub »na neki način spornemu« predsedniku vendarle pripravljen sodelovati. Morda nismo opazili, a vse kaže, da se je na nepričakovanem mestu rodila žlahtna desna stranka.