Nekaj zadrege je vedno, ko se Nemci znajdejo med Američani in Angleži, ki se poklanjajo spominu na 3000 vojakov, ki so bili ubiti prvi dan. Ubijali so jih nemški vojaki, ki imajo v Normandiji tudi največje pokopališče. Nič manjša ni zadrega pri Francozih, ki so imeli v prvem valu izkrcanja 177 vojakov. Francija je bila med drugo svetovno vojno v partnerskem odnosu s Hitlerjevo Nemčijo. Z generalom de Gaullom in odporniškim gibanjem se je skozi zadnja vrata uvrstila med zmagovalce. Nasledniki kolaboracionistične Francije so z Marine Le Pen dober teden pred slovesnostjo zmagali na volitvah za evropski parlament.

Hollande se je odločil, da bo nerodnost pokril s svojim širokim klobukom. Poklonil se je padlim zavezniškim vojakom, pripadnikom odporniškega gibanja, 20.000 francoskim civilnim žrtvam in tudi nemškim vojakom, »vklenjenim v vojno, ki ni bila njihova, ki ne bi smela biti njihova«. Pred tribuno, kjer so skupaj stali britanska kraljica, ameriški predsednik, nemška kanclerka in predsednik Ruske federacije, se je odločil, da ne bo delal razlik. »Danes se priklanjamo vsem žrtvam nacizma.« Dobra formulacija. Tudi veterani partizanskega boja iz Slovenije so bili z antinacistično fronto zadovoljni. Za nazaj je odpor nacizmu dovolj dober argument, ki združuje tudi najbolj neverjetne zavezniške kombinacije. Ta sovražnik je v preteklosti. Hollande je pametnejši politik, kot se zdi.

To je bil lažji del posla. Na častni tribuni se niso veselili miru. Vladimir Putin med povabljenimi ni imel niti enega prijatelja. Barack Obama je prišel v Ouistreham čez Varšavo in Pariz, kjer ni zamudil nobene priložnosti, da ne bi okrepil kletke okoli Vladimirja Putina in zaradi vdora v Ukrajino grozil Rusiji z bedno prihodnostjo izolirane propadle države. Sklepal je vojaško koalicijo, v katero je vključil tudi novega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka. Putinu ni bilo treba gledati na zemljevid, da bi videl, kako je danes Nato dvakrat večji kot pred desetimi leti. Od Kurska do Havajev je zdaj ozemlje, ki mu napoveduje vsaj hladno vojno in ekonomske sankcije, če že ne odkritih sovražnosti.

Francoski predsednik je moral protokolarno govoriti o miru, ker vljudnost zahteva, da se na krajih velikih pokolov govori samo o miru. Normandija pa je bila velik pokol. Moral je reči nekaj relevantnega o prihodnosti in sožitju. Odločil se je, da ne bo omenjal niti Združenih držav, niti Rusije, niti Evropske unije in sploh nikogar od ljudi, ki so stali pred njim. Bilo bi preveč mučno.

V trenutku navdiha se je odločil za skoraj pozabljene Združene narode. »Naša dolžnost je okrepiti vlogo Združenih narodov, naša dolžnost je povsod krepiti človekove pravice in čast žensk.«

Položaj je resen. Združeni narodi dobijo v roke samo tiste probleme, ki jih njihove članice razumejo kot nerešljive in se jih nočejo pritakniti.