Nacionalka si je sama kriva, da se ji dogajajo trohe in podobni modeli. V tem svojem neutrudnem boju po uravnoteženju mora dajati prostor lunatikom vseh vrst in barv. In ti potem uživajo, ko lahko mlatijo čez vse, obtožujejo vse in grozijo z gladovno stavko.

Pojoči major je simptom. Namreč, ta dežela se je zavila v celofan posploševanj. Politiki lažejo, direktorji kradejo, mediji manipulirajo, komunisti zatirajo in demokrati trpijo. Iz vsake malenkosti naredimo obrazec. Iz vsakega, ki ima sekundo časa, da se pritoži, pa splošno diagnozo stanja v družbi. Lep primer je bila izjava ene od mamic, ki ima slabo izkušnjo z zdravniki na otroški srčni kirurgiji v UKC. Sledi vprašanje voditeljice Maje Sodja šefu srčne kirurgije Tomislavu Klokočovniku, kaj bodo storili zdaj, ko jim starši ne zaupajo. Skratka, eden je dovolj, da je vse katastrofa. Preostalih sto, ki zaupajo, ne šteje. Šteje tisti, ki riše nad vsem v Sloveniji zarote, prevare in kozmične kataklizme.

Ves teden so televizijske kamere preganjale ustanovitelje novih strank, naj jim zaupajo, kaj ponujajo novega. Ne glede na to, kaj sta Igor Šoltes in Miro Cerar povedala, pa je vedno ostalo vprašanje in sklep: ne ponujate novih obrazov, saj imate v svojih vrstah tudi kakšnega osamelca, ki je bil prej v različnih strankarskih kombinacijah. Pustimo ob strani neumnost, da se poje glorija novim obrazom in ne zna nihče odgovoriti, kaj je narobe s starimi obrazi. Oziroma, ali niso ravno stari obrazi vsaj minimalni porok kakšne trezne ocene in modre odločitve. Ne, v trenutku, ko ponujaš nove obraze in imaš med simpatizerji ali vodji kakšnega starca, si ožigosan. Tako so mediji pometli s solidarnostjo in Dušanom Kebrom, zdaj bodo še z vsemi drugimi.

Užitek izganjanja starih fac z odra je neizmeren. Povabiti Zorana Jankovića v studio, da se tam nekaj razpravlja o športnem klubu Olimpija, zraven pa ponuditi anketo, ali naj se Zoran pobere iz politike, je vrhunec te posploševalne mrzlice. Se še čudim, kje se je našla tista četrtina junakov, ki je glasovala za to, da Zoran ostane v politiki. Bolj ali manj bi v takšni anketi vsi dobili podobne rezultate. Morda z eno izjemo. Heroj in brezmadežni junak, ki ga totalitarna oblast preganja več kot petindvajset let, bi lahko upal na boljše razmerje. Brez njega se tako in tako sesuje vse. Vera, sovraštvo in večni antagonizem. Zato sam jutrišnji referendum o arhivih vidim v povsem drugi luči. Da bi se že enkrat v njih našel dokaz, da je bil Janez Janša v osemdesetih največji borec za demokratizacijo družbe in ne le en povprečen igralec v tretji conski ligi. Izziv tudi za Jožeta Možino, največjega dokumentarista tega časa, ki ne pozna posploševanj…