Pozneje ni bilo bistveno bolje: bordeaujski »président à mortier« osrednjim podalpskim založnikom, ki verujejo v konjunkturnost diktatorjev, nikoli ni postal zanimiv. Despotizmu nasprotujoči Montesquieu je bil na Slovenskem prepuščen obstrancem. Cesarjem, kraljem in železnim zakonom razrednega boja vdani pravdarji vseh vrst, ki so se zmerom zavedali, da je pravica moč, oblast pa premoč, se prav tako niso mogli navduševati nad francoskim mislecem. Bil jim je prenevaren. Saj je imel težave s cenzuro že Pelzhoffer, ki je na prehodu v 18. stoletje ugotavljal, da morajo ljudje včasih spremeniti zakone – kar je bilo za prepričanje, da imajo ti sankcijo Vsemogočnega, nekaj nezaslišanega.

V dobi k skrajnostim vodeče brezsramnosti se je potem vse skupaj samo še bolj zapletlo. Kako pa naj bi si z Montesquieujem kdo pomagal pri tvegani plovbi med čermi habsburškega (pol)absolutizma med letoma 1914 in 1917 ali pri plezanju po karierni lestvici pod peto diktature kralja Aleksandra? Tedaj so se ljudje pač upognili – in verjeli, da se pri tem niso zlomili. V nič manjših škripcih se poklicni in laični pravdarji niso znašli niti po 25. novembra 1945 sprejetem sklepu beograjskega politbiroja, da more Titova komunistična partija sprejemati darila v obliki deležev podjetij, pri čemer je treba novega lastnika prikriti s slamnatim titularjem, medtem ko lahko hiše dobiva na svoje ime – čeprav se pri državnih oblasteh še ni legalizirala.

Zdaj je očitno nastopila nova doba. Slovenski Sodni svet se je tako ob koncu letošnjega aprila že skliceval na Montesquieuja. Po mnenju tega telesa je neodvisnost posameznih vej oblasti temeljno načelo demokratične pravne države. Če zanemarimo, da je bila evokacija predsednika bordeaujskega »parlementa« izvedena v kontekstu presenetljivo brezrezervne obrambe organov, ki so izdali le »t.i. indično sodbo« – kajti v citatu kratično zapisana besedna zveza po Slovarju slovenskega knjižnega jezika izraža izjavljalno negotovost –, se pred nami po vsej širini razpre načelno vprašanje velikanskih razsežnosti. Poimenovati ga je mogoče Montesquieujev problem, zadeva pa razmerje med demokracijo in nanjo sklicujočim se tipom pravne države. Pogled po svetu namreč pokaže, da slednja nikakor ni edina organizacijska oblika oblasti, ki je permanentno odvisna od ljudske volje. Demokracija čisto dobro deluje tudi v drugačnem okolju. To dokazujejo Velika Britanija, Nova Zelandija in Finska, v katerih suverenost pritiče po načelih splošne, enake, neposredne in tajne volilne pravice izbranemu parlamentu, ki je v okviru koncepcije vladavine prava nadrejen izvršilni in sodni oblasti. Navsezadnje je tudi Montesquieu svojo teorijo izdelal ob občudovanju delovanja ustavnega reda na Otoku onstran La Mancha. Če upoštevamo, da sta Nova Zelandija in Finska prednjačili pri uveljavitvi na spol nevezane volilne pravice, ki je močno okrepila veljavo ljudstva, je stvar še toliko bolj pomenljiva. Na drugi strani je demokratični »Rechtsstaat«, kakor sta pokazala primera prve nemške in avstrijske republike, s katastrofalno lahkoto prešel v svojo despotsko protiobliko. Pri tem se je izkazala utemeljenost misli kneza von Bismarcka, ki je dejal, da bo kak profesor prava že zagovarjal, kar koli bo naredil. Plačljivi odvetniki torej sploh niso neogibno potrebni za pošteno »juridično brambo«. Akademski zastonjkarji zanjo povsem zadoščajo.

Razlika med pravno državo z neodvisnimi vejami oblasti in tisto, v kateri suverenost pritiče parlamentu, nikakor ni zgolj akademska. V prvi imajo zadnjo besedo sodniki, v drugi pa volilci prek svojih predstavnikov. Zmotljivi so oboji. Kupljivi tudi. Celo sam Montesquieu je svoj predsedniški položaj v bordeaujskem »parlementu« prodal Jeanu-Baptistu d'Albessardu za 5200 liver na leto... V čem je torej razlika? Judikativa lahko brez škode zase ustavi delovanje (delov) države – na kar opozarja tudi slovenski Sodni svet –, suvereno ljudsko predstavništvo pa ne more. Samomor parlamenta, do katerega je nekoč že prišlo (4. marca 1933 na Dunaju), je domena »Rechtsstaat«. Nedelovanje institucij je v dobi kompleksnega življenja komaj predstavljivo zlo, skrb zase pri ljudeh, ki jih krmarijo, pa nemara najzanesljivejša varovalka vseh pred njim.