V resnici ni niti malo pomembno, ali je kakšen vsega sit uradnik, ki je moral ostati v službi tudi po kosilu, sedmim milijonom evrov po nemarnem pripisal odvečno nulo, ali je minister Čufer, preden je visokemu šolstvu prijazno vzel »samo« deset milijonov, ministru Pikalu dal lekcijo. V smislu, 'gluh si bil za vse predlagane »racionalizacije« standardov in normativov, zdaj se pa znajdi'. Tisto, kar v resnici šteje, je način dela, ki ga ta sramotni »pripetljaj« tako lepo ilustrira: odločajo moč, partikularni interesi posameznih ministrov in hipne potrebe, ne pa razvojna vizija, utemeljena na dolgoročnih premislekih.

Če cvet izvršilne veje oblasti družno, do zadnjega prisotnega, ne opazi in ne opozori, da vlada visokemu šolstvu jemlje 33 odstotkov sredstev, to lahko pomeni, da so ministri sramotno nevedni ali pa jim dol visi za področje in/ali državo v celoti. Res je sicer, da se v normalni državi finančni ministri usklajujejo z resornimi in da vlada gradiva s sklepi, ki zadevajo toliko tisoč ljudi, ne razpošilja ministrstvom deset minut pred sejo vlade. V normalni državi se tudi ne zgodi, da minister za infrastrukturo sredi leta ugotovi, da mu za izvajanje z zakonom predpisanih dejavnosti – med drugim za subvencioniranje prevoza dijakov in študentov – manjka dobrih sto milijonov evrov. A vse to ni seveda nobeno opravičilo za ravnanje ministrov in njihovih namestnikov. Nasprotno, sliko kaosa zgolj zaokroža.

Februarja 2011 je bilo na Brdu pri Kranju predstavljeno poročilo OECD za Slovenijo, ki je potrdilo, kako zelo je slovensko visoko šolstvo podhranjeno v primerjavi z drugimi evropskimi državami. V medijih je tedaj odmevala Mramorjeva opazka, da v naših osnovnih šolah v razredu sedi 18 otrok, na univerzi pa na enega predavatelja odpade 70 študentov. Ampak kriza se je zaostrovala in realno je bilo pričakovati, da bo visoko šolstvo ohranilo vsaj doseženo raven financiranja. Tudi to se ni zgodilo. Leta 2011 je proračun za temeljno dejavnost visokega šolstva znašal 259,6 milijona evrov, leto kasneje pod »odločno« Janša-Turkovo taktirko le še 239,8 milijona, lani je padlo na 236,9 milijona evrov. Toliko naj bi porabili tudi letos, a je odhajajoča vlada sklenila, da je tudi to preveč. Vmes pa smo poslušali pravljice o novem zakonu, ki da bo v sistem vgradil dolgoročno povečevanje deleža BDP za visoko šolstvo...

Med volilno kampanjo bo vsekakor zabavno poslušati odgovore strank, ko jih bo visokošolski sindikat, kot napoveduje Marko Marinčič, spraševal, ali bodo pri rebalansu proračuna za leto 2014 spoštovali lansko zahtevo ekonomsko-socialnega sveta, da se proračun za temeljno dejavnost visokega šolstva znova vrne na leto 2011...