Kot pravi mislec in slikar, brat Baltusa in avtor Nietzscheja in Sada Pierre Klossowski v znamenitem tekstu Dekadenca akta, se pri slikarstvu golega telesa morata ujemati tako zunanja, pozunanjena oblika kot avtorjev osebni slog, ki je lastnina slike, ne telesa… Vsaka dobesednost in površna, površinska upodobitev akta je »odklon«, declination, banalnost, dekadenca. Svoj čas so kritizirali Courbeta, njegove deklice ob Seini in realistično goloto kot dekadentne in vulgarne. Avtorji aktov, ki so v 19. stoletju v svojih slikah postavljali tako imenovano istovetnost med naravo in (slikarskim) slogom, so po Klossowskem Ingres, Chasseriau, Delacroix, Courbet, Manet in A. Renoir, kasneje P. Gauguin in Klee, Picasso, kjer gre za »pravo« in umetniško goloto, ki je v njej nedoumljiva skritost in skrivnost. »Anatomija, ta strahotna znanost!« je dejal prav Ingres… anatomija in »živalska fizionomija« (ženske) golote, ki postane vsa vsebina slike, namenjena gledalcu, ki mora ohraniti »dušo gimnazijca s svojimi mladostniškimi sanjarijami«. Klee v Dnevnikih zapiše, da moramo pri aktih (po)misliti na posebno anatomijo slike. Slike, ki ima za predmet slečeno in golo žensko telo, si ne smemo predstavljati v skladu s človeško anatomijo, temveč z anatomijo slike… Graditi začnemo okostje, mišice in polt, da bomo na njih zgradili anatomijo slike. Tako je mogoče udejanjiti globlji pomen in sporočilo in naslikani učinek, ki se razlikuje od vsebine in učinka gole površine… Gre v prvi vrsti za dvojnost našega pogleda: za hotni in »naivni« pozunanjeni pogled, kjer gre za narcisoidno – narcistično – občutje in za uživanje, užitek v telesu… ter za notranji pogled, ki zaživi v jasnini slike in v »dremežu golote« ohranja krinko zavesti in ozaveščenosti, nekakšno stanje budnosti, ki ga umetnik predpostavlja v slikah aktov.
V prvem pogledu imam torej v posesti občutek v učinku, ki ga povzroča akt v meni, a drugi seže izven slike, pogled (kako lacanovsko) prijaha k meni iz podobe… da se s tem udejanji neki nasproten, notranji proces in se takoj pridružim neki izhodiščni točki, namreč začetni senzualnosti in čustvu. »Toda, da bi me to čustvo doseglo ali da bi ga zopet našel, je potrebno, da slikar natančno stopa po stopinjah njene izdelave. Da se razumemo, tukaj ne gre nikakor za dovršeno sliko. Tudi najmanjša skica, najbolj drobna risba lahko vsebuje vso celoto.« V profanirajočem pogledu na (žensko) telo je prvobitno, temeljno nasilje, od katerega imamo v teh risbah le (njegov vsiljiv in vsiljen) simulaker. Simulaker je hkrati tostran in onstran pravega nasilja, ves je v pozunanjenem pogledu… Toda prav s pogledom se simulaker razgaljenja v trenutku polasti telesa imaginarne ženske (in/ali moškega, saj so erotična tudi hermafroditska bitja, kar je bila velika moda pri Francozih) in imaginarno resnična ženska, razlaščena svojega telesa, se domišljijsko znova vzpostavi kot golota pod gledalčevim pogledom. V tem je sla: delizia del corpo – telesa in Pogleda. Prava »erotična« podoba izprazni in očisti naš pogled banalnega in eksplozivnega naboja – potenciala, ki preči dela na papirju v galeriji Loža v Kopru.
***
Zaradi nesporazumov in osebnih nebuloz med avtorjem in izbiralko del ni na razstavi Marušiča, ki v erotskih temah nima primerjave, na številnih risbah in delih na papirju (ki gredo v stotine in tisoče primerkov), kjer je pokazan zmagujoči eros in erotike v podobah komaj skritih in prikritih in skrivnostnih, »slastnih« in mamljivih golih, slečenih predelov čutnega telesa, od izžarevanja posameznih in izostrenih zon: spolnih organov in neposrednih moško-ženskih aktov (saj prav v prikrivanju, odkrivanju in skritju, »izostritvah« se pri Marušiču pokaže erogena moč), na meji dobesednosti in perverzije, do znamenitih couples pervers, erotičnih dvojic, ki zanje kot da Lilijana ni hotela vedeti ali jih pa v resnici ne pozna. Z Marušičem bi ta razstava bila popolnejša in na bistveno višji – umetniški in »erogeni« – ravni, kot je v trenutni postavitvi. – In še to: Lilijanin spremni tekst je res odličen, presežek v pisanju in osebnem teoretskem pristopu, zato je velik manko te razstave, da ni izšel v priložnostnem, četudi skromnem katalogu.
P.S. 1: Da je bila petkova razstava na dan velikonočnega polaganja v grob, seveda ni nekakšna provokacija, ker je slučajno, nepredvidoma naneslo na ta datum… Preje nehotna in nehotena blasfemija. Kot je blasfemično povezati erotiko in erotizem s prvim majem, kot je Lilijana v nagovoru na otvoritvi, v dokaz o pravovernosti te čudne povezave, ta praznik navezala na Celentanovo popevko Chi non lavora non fa l'amore… Niti s praznikom osvobodilne fronte, z revolucijo, ker seks je prav enako vreden in »usoden« tako v vojni kot tudi v obskurnem, običajnem in vsakdanjem času. Povezati erotiko kot temo s filmom Nasvidenje v naslednji vojni (roman V. Zupana Leviatan) je pač ekscesno in pretirano, če v tem in le v tem razumeš in spoznaš poudarjanje erotičnega plesa. – Z veseljem in nestrpnostjo sem čakal na Lilijanino razstavo, a se je »utopila«, razen provokativnosti vsebine, med mnoge druge, od infantilnih in celo banalnih do fotografskih predstavitev invalidov in političnih uporov, brez katalogov, študijskih razstav, primorskih avtorjev, prestižnih tujih ustvarjalcev, arhitekturnih dnevov in forme vive, po čemer so slovele… nekdaj, Obalne galerije. Ni vse v denarju, ampak v pravilni in ustrezni razporeditvi različnih likovnih pristopov in pojavov. P.S. 2: Simpatični, na otvoritvi, pa so bili omamni lizo-vaginalni biscottini, v ustreznem mnoštvu razstavljeni po mizi. ANDREJ MEDVED, muzejski svetnik Obalnih galerij Piran * Vse bolj prepričani smo danes, da je bil prezgodaj preminuli Toni Biloslav v resnici »med in mleko« za umetnike v programu nacionalnih ter internacionalnih predstavitev v obalnih galerijah v obdobju skozi več kot štirideset let.
