Slovenci smo lahko upravičeno ponosni na to, kako skrbimo za svoje javne površine in kako jih razvijamo. V New Yorku, žal, vedno zmaga kapital. Zakonodaja od investitorjev v nove objekte sicer zahteva tudi ureditev skupnih površin, podobno kot pri nas. A v večini primerov je zelo jasno, da na novo urejeni javni prostori niso namenjeni vsem.
Ampak New York vendarle ima High Line, projekt, o katerem lahko Ljubljana le sanja. Priložnosti pa je ogromno: opuščeni objekti ob železniški progi, Rog, Cukrarna...High Line je projekt, ki ga je podprla cela vrsta vplivnih ljudi, zato je uspel. Bloombergova administracija je naredila velik napredek v smeri odpiranja javnih prostorov, a je imela ob tem predvsem ekonomsko računico. Tudi High Line je nenazadnje ekonomsko oživil eno celo manhattansko četrt. Se je pa komisarka za javni prostor v Bloombergovem času, Amanda Burden, zelo odkrito in zavzeto borila za bolj kakovostne skupne površine. Spodbudno je, da so se v zadnjem času tudi meščani sami začeli povezovati v civilnodružbene pobude, ki želijo spreminjati mesto.
Vrsta strokovnjakov opozarja, da je pravzaprav ljudem treba dati le priložnost, nekaj denarja in pomoči, pa bi se to takoj poznalo v bolj kakovostnih javnih površinah. Je to res ali gre le za prelaganje odgovornosti z javnih služb na državljane?Mislim, da je tale dogodek kar zgovoren... Pred časom sem se v mestnem predelu Astoria udeležila javne razprave o ureditvi zelo nevarnega križišča, stičišča petih ulic. Mestna uprava je predlagala, da bi manjši del ene od vpadnic zaprli za promet, s čimer bi pravzaprav rešili skoraj vse težave, ob tem pa uredili še prijeten prostor za posedanje in druženje. Lastniki lokalov in starejši prebivalci ulice so ponoreli. Vpili so drug čez drugega, nastal je popoln kaos. In to zaradi izgube petih parkirnih mest, zato, ker bi po njihovem lahko trgovine izgubile posel in ker bi se lahko v novi coni za pešce zbirali neželeni gosti. Pomagali niso niti statistični podatki policije o smrtnih žrtvah na tem prometnem odseku. Ljudje so že v naprej želeli jasno zagotovilo, koliko manj jih bo, če pristanejo na zaprtje ulice. Še vedno preveč ljudi v tem mestu ne razume koncepta javnega prostora. Cele generacije ljudi so odraščale brez javnih prostorov za druženje. Nam se zdi samoumevno, da spijemo pijačo na trgu, v parku, ob reki, tukaj so to funkcijo opravljali parkirišča in nakupovalni centri. V tipičnih ameriških predmestjih pločnikov, kolesarskih stez in trgov skorajda ni, za center mesta pa navadno šteje tista ulica, na kateri je največ trgovin.
Pa se lahko slovenski investitorji in snovalci javnih prostorov vendarle kaj naučijo iz ameriških (dobrih) praks? In obratno?Razlike so ogromne. V Evropi se pri urejanju javnih površin preveč zanašamo na državo, v ZDA pa se večina pozitivnih sprememb zgodi le ob posredovanju vplivnih in medijsko prepoznavnih posameznikov, ki pritegnejo večje število investitorjev in so s svojo karizmo tudi sposobni spremeniti mnenje ljudi. V New Yorku je, denimo, zelo aktivna Bette Midler iz neprofitne organizacije New York Restoration Project, ki se zavzema za sanacijo degradiranih območij in ureditev zelenih površin. Z njimi smo sodelovali pri natečaju za ureditev opuščenega območja na skrajnem severu Manhattna, ki ga bodo spremenili v izobraževalni park za otroke. Skratka, Slovenci bi potrebovali malo več samoiniciative, Američani pa morajo počasi začeti umikati avtomobile iz razmislekov o kakovosti življenja.
