Malo tukaj, malo tam in nikoli več drugam

Ni druge Evrope

Geopolitično turbulenco, ki je zajela evropski prostor, še prav posebej močno čutijo male in mlade države, ki so se nepripravljene znašle na prepihu novih vetrov, ki pihajo z zahoda in vzhoda. V odsotnosti jasnih nacionalnih sidrišč, kaj smo, kam spadamo in kaj v prihodnje želimo, postajamo splav Meduza, ki ga brez krmila (in krmarja) premetava v tem novem hladnovojnem morju. Ker sami pri sebi nismo razčistili, se tudi navzven, proti svetu, ne znamo in ne zmoremo postaviti pokončno in načelno. Slovenija dejansko nima lastnega zgodovinskega spomina na hladno vojno. Smo tako rekoč otrok nove Evrope, ki naj bi bila cela, svobodna in mirna za vse večne čase. Naša zgodovina mednarodnih odnosov je post-hladnovojna zgodovina. Več kot dvajset let se nam ni bilo treba opredeljevati, ker je bilo videti, da takšne delitve pripadajo zgodovini. Sedaj so tu in najmanj, kar lahko rečemo, je, da nas begajo, da se v njih ne znajdemo in da nekako pozabljamo, da smo se s članstvom v EU in Natu dejansko že opredelili, a smo na to nekako pozabili. Kot da nismo doumeli, da utegnejo priti čas in okoliščine, ko naše zaveze ne bodo zgolj deklarativne črke na papirju, temveč resnične in realne konkretne zaveze.

Pogledujemo čez mejo in ugotavljamo novo ločnico med staro in novo Evropo. Nova Evropa ponovno doživlja Rusijo kot neposredno grožnjo. Vendar je za te države percepcija nevarnosti, ki je realna, vsaj tako pomembna kot nevarnost sama. Zato so pripravljene na svoje ozemlje sprejeti tuje zavezniške (po možnosti ameriške) vojaške sile v stalno ali začasno stacioniranje. Kljub ekonomskim težavam so pripravljene povečati svoje izdatke za obrambo in okrepiti svoje obrambne sile. Nato dojemajo v njegovi tradicionalni funkciji kolektivne obrambe in solidarnosti pred zunanjo nevarnostjo. Torej ne gre za politično muho enodnevnico. Vendar se mi nad tem zmrdujemo, češ da pretiravajo, zganjajo paniko oziroma spet padajo na ameriške trike. Nekako hitro pozabljamo, da je tudi naše članstvo v zavezništvu vsaj delno pogojeno s percepcijo morebitne ogroženosti iz ožjega ali širšega neposrednega okolja. In spet, tako kot na začetku naše samostojnosti, ponovno ne želimo pripadati tej Evropi. Vendar pa Slovenija nima druge Evrope. Nemško-francoski vlak je zdavnaj odpeljal brez nas, pa še ta je potem obstal na nekem obskurnem slepem tiru. Združene države Evrope so utopija evropskih federalistov. Sloveniji v tem času ni uspelo postati »stara Evropa«, niti nas ta ne doživlja in obravnava kot takih. Ne glede na našo institucionalno povezanost in umeščenost v EU in Nato politično in mentalno ostajamo v nekem neopredeljenem medprostoru. To pa v takšnih turbulentnih časih za malo državo na strateškem prepihu ni dobro.

Stranke naj se opredelijo

V začetku leta je visoka uradnica ameriškega State Departmenta Victoria Nuland vulgarno odpisala Evropsko unijo (»Fuck EU!«) v smislu, saj lahko ZDA same, brez Unije, rešijo ukrajinsko krizo na vrhuncu dogajanj na Majdanu. Kako neumno in kratkovidno. Danes predsednik Obama v Varšavi mobilizira, v dobri maniri svojega predhodnika Busha ml., »novo Evropo« v odločno zoperstavljanje ruskim ozemeljskim apetitom in spominja na sveto zavezo pete točke zavezniške pogodbe o kolektivni obrambi. To naj bi ZDA stalo dobro milijardo dolarjev. Ko govori o namestitvah Natovih sil na ozemlju članic, ki se čutijo najbolj ogrožene z Rusijo, govori o zaveznicah, te države pa to razumejo predvsem kot zavezo napotitve ameriških sil. Morebitna četica slovenskih planincev ali celo specialcev, ki so se prekalili v Afganistanu, nekje v Karpatih verjetno ne bi odvračala ruskega napada enako kot podobna četica ameriških marincev – efekt Kube pač.

Tudi v spogledovanju z razumevanjem Putinove politike do Ukrajine in njenega Krima ne gre pozabiti, da gre za nasilno spreminjanje mednarodnih mej in nespoštovanje mednarodnega prava, k spoštovanju katerih ruska politika (po vzoru sovjetske) tako rada poziva z govorniških odrov Združenih narodov. Tudi če je in ne glede na to, koliko je Ukrajina z neumnimi političnimi odločitvami glede (ne)enakopravnosti ruskega jezika in drugih statusnih vprašanj rusko govorečega prebivalstva prispevala k temu, kar se je zgodilo na Krimu in kar se še dogaja na njenih vzhodnih mejah, to še ne daje pravice ali opravičuje ruskega obnašanja in delovanja. Agresor ostaja agresor, tudi če so mu vrata (na Krim) na stežaj odprta. Slovenci imamo rek, da priložnost dela tatu. Če torej v avtu na zadnjem sedežu pustimo torbico in s tem privabimo tatu, smo mu s svojo nepozornostjo pomagali, da se je odločil za tatvino. Vendar ni zato nič manj tat, niti se mu to ne bo priznalo kot olajševalna okoliščina na sodišču. Tudi to bi si veljalo zapomniti.

Na zgodovinskih prelomnicah se čas zgosti. Do državnozborskih volitev, ki bodo, upamo, jasneje definirale slovenski politični prostor, imamo dober mesec časa. To je priložnost, da stare in nove politične stranke jasno povedo, kaj si mislijo o turbulentnem svetu, ki nas vse bolj vleče v vrtinec nove hladne vojne. Ali res verjamejo, da lahko Slovenija na strateškem presečišču, ki ga od Argonavtov naprej zavzema na teh prostorih, igra malo tukaj, malo tam oziroma ali ima res iti kam drugam? Kaj so naša nacionalna sidrišča, ki naj vzdržijo pritiske z vzhoda in zahoda? Ideje, da se nam že septembra na vrhu Nata v Walesu ne bo treba opredeljevati, ker vlada ne bo imela polnih pooblastil oziroma bomo v medvladju, so samo pobožne želje. Če se ne bomo opredelili sami, nas bodo opredelili drugi – zaveznice, Američani, Rusi, Ukrajinci in še kdo. Zato si stranke, ki ne bodo hotele ali zmogle jasno artikulirati svojih zunanjepolitičnih in varnostnih pogledov, ne zaslužijo glasov volilcev, saj s tem jasno kažejo, da ne razumejo duha časa in njegove usodne povezanosti z našo nacionalno in skupno prihodnostjo.