Skoraj natanko leto dni mineva od vašega zadnjega albuma …Like Clockwork, ki v marsičem odstopa od prepoznavnega ali uveljavljenega QOTSA koncepta. Vemo, da je najtežje prepričati že prepričane, torej zveste fane. Kako so sprejeli album?

Ne morem reči, da smo bili ravno skeptični, a prisotno je bilo neko nelagodje, kako bodo fani reagirali oziroma sprejeli nov material. Morda niti ne nelagodje, prej spraševanje, ali so pripravljeni na malce drugačne QOTSA. Za nami je težko obdobje, ko je marsikaj viselo v zraku, in to se začuti. Tem občutkom je – poleg klasičnega zvoka – podrejeno tudi, recimo temu, eksperimentiranje. Nismo izdali sebe, prav tako pa nismo brskali zgolj po osvojenih vzorcih. Spremembe so bile lepo sprejete. Všeč mi je, da se spreminjamo in da se poslušalci spreminjajo z nami. Turneja sloni na novem materialu, seveda pa je veliko prostora tudi za zgodnje pesmi.

Na voljo ste imeli veliko časa, saj je med zadnjima dvema albumoma minilo celih šest let. Zakaj tako velik časovni prepad?

Po Era Vulgaris je prišel čas, da se nekoliko oddaljimo od matičnega benda. Potreben je bil določen predah, da bi lahko člani sprostili nekatere druge svoje ideje skozi vzporedne projekte. Josh Homme se je posvetil bendu The Crooked Voltures, Dean Fertita superskupini The Dead Weather, Michael Shuman zasedbi Mini Mansions, sam pa sem vzpostavil projekt Sweethead in z njim izdal istoimenski prvenec. Prav potrebovali smo čas zase, da smo se izrazili malce drugače in si tako odpočili drug od drugega. S tem smo pripravili teren za regrupacijo. Veliko ljudi misli, da je biti v skupini, še zlasti v uspešni skupini, nekaj zelo preprostega – zložiš nekaj materiala, greš v studio in posnameš. Ni tako. Pred vsakim novim skupnim projektom je treba na novo vzpostaviti odnose in obnoviti notranje vezi. Tega smo se zavedali zlasti med pripravo …Like Clockwork. Vnaprej smo vedeli, da bodo snemalni dnevi zelo naporni, kar smo izkoristili v svoj prid. Za ustvarjanje so takšni trenutki kot naročeni – prepričan sem namreč, da umetnost ne sme biti lahko ustvarljiva. Mora predstavljati izziv, ki ga umetnik mora znati izkoristiti.

Ali je temu razlog, da ste leta 2011 reizdali po sebi poimenovan prvenec Queens of the Stone Age? Na eni strani kot opomnik, po drugi strani kot predpripravo na »nove« QOTSA?

Reizdaja je bila posrečen eksperiment, namenjen našim najbolj zvestim oboževalcem, tistim, ki so z nami že od vsega začetka in se nas v vseh teh letih še niso naveličali. Dali smo jim vedeti, da smo še vedno tu in brcamo in da lahko v kratkem pričakujejo tudi kaj novega. Nobenih finančnih motivov niti nostalgije ni bilo zadaj. Največ, kar smo odnesli od te poteze, je bilo, da smo se sprostili. Te skladbe so zelo preproste, na prvo žogo. In ko smo jih vadili za turnejo, je prav sedlo vzeti v roke kitaro in odklopiti možgane. Po vseh poznejših aranžmajskih ekscesih je nekaj nekdanje enostavnosti prišlo kot naročene.

Veliko se špekulira o ozadju in težavah pri nastajanju albuma. Omenili ste, da je za vami težko obdobje, kar je seveda pustilo odtis tudi na novem materialu. Kako ste težave obrnili v svojo prednost?

Josh je imel resne zdravstvene težave in bil je stalno na poti v bolnišnico in nazaj. To je seveda vplivalo na vse nas. Težave so se iz telesa kmalu preselile na psiho in situacija je postala še toliko težja. Potreboval je čas za počitek, o razlogih, zakaj, ne bom govoril – to je vprašanje zanj. Počasi, a zelo težko, se je sestavljal skupaj, kar je premaknilo tudi nas, da smo začeli brskati v sebi in se preizpraševati. Postavljeni smo bili pred dejstvo, ali miže iti mimo vsega ali se soočiti z nastalo situacijo. To nas je znova zbližalo in ustvarilo pogoje, da smo šli v studio in posneli …Like Clockwork. V bistvu je bilo treba le spodbuditi Josha, da mu še vedno zaupamo in da stojimo za njim ne glede na vse, kar se v njem dogaja. Prav v tej temi je, kot nam je pozneje zaupal, našel mehanizme za nadaljevanje skupne poti.

Torej, če sem nekoliko zajedljiv, je z umetniškega vidika še celo dobro, da je prišlo do zdravstvenih težav.

Če pogledamo, kaj smo izvlekli iz vsega tega, vsekakor. Kot skupina smo se na novo osmislili, utrdili razrahljane vezi in se žanrsko osvežili. Sicer pa nikomur ne privoščim, da bi šel skozi stvari, skozi katere je šel Josh. Ni verjel, da se bo izmazal.

Album se odpre z efektom trgajoče verige, kar je moč interpretirati, da je z vaših pleč padlo težko breme preteklosti. Ali odtis na vinilki lahko – prej kot končni izdelek – razumemo kot proces zdravljenja?

Zelo dober posluh oziroma razlaga metafore. Ja, odleglo nam je, zato slišite črepinje in trganje verige. Vedno poskušamo odpreti album s skladbo ali efektom, ki bi odražala naše trenutno razpoloženje. Ne gre za nikakršno opravičilo, bolj za opozorilo poslušalcem, kaj lahko od albuma pričakujejo. Sporočilo …Like Clockwork je jasno: pretrgali smo vezi s preteklostjo in se odpiramo proti prihodnosti. Album je zato poln ranljivosti, ki je ne skrivamo. Mislim, ali bi kdo od vas kdaj pričakoval, da bi zložili skladbo The Vampyre of Time and Memory? Če sem iskren, tudi sam nisem. Vendar smo samo ljudje, ki se izrazimo, kot trenutno čutimo. To je iskrenost v umetnosti, saj življenje ni vedno lepo, kjer bi lahko sproščal svoj ego skozi metafore seksa, drog in rock'n'rolla. Bistvo je človečnost, in to je naša trenutna poanta.

Vseeno je moč sklepati, da je bilo veliko napetosti med vami. Ne nazadnje je bil sredi snemalnega procesa odpuščen dolgoletni bobnar Joey Castillo, ki ga je nadomestil Dave Grohl.

Odpuščen je malce pretežka beseda, saj je bil razhod sporazumen. Prišli smo do točke, ko smo vsi začutili enako. Joey je tudi sam spoznal, da ni več srečen v bendu, in ko se ti to zgodi, je najbolje, da se poti razidejo. Tega ne jemljem osebno. Ljudje se pač srečujejo in razhajajo – to je nekaj povsem naravnega. Vprašanje je, na kakšen način se razidejo. Z Joeyjem smo se razšli kot dobri prijatelji, in to je najpomembneje. V nasprotnem primeru bi se še okrepilo njegovo nezadovoljstvo, kar ne bi bilo dobro ne zanj ne za nas.

Takšen članski prepih in pogosta gostovanja sprožajo vprašanje identitete, ki se z vsakim odhodom/prihodom vsaj v grobem zruši in na novo vzpostavi. Kako ste se in se še soočate s tem vprašanjem?

Logično je, da je vsak izmed nas močan ego, ki na trenutke skuša doseči svoj prav, a so hkrati potrebni tudi kompromisi. Vsak, ki je bil član QOTSA, četudi samo za album ali dva, je prinesel in odnesel nekaj svojega. Nihče ni nenadomestljiv, a prav tako je težko razmišljati z drugo glavo. Vsaj na dolgi rok nikdar ni bilo hudih zamer. Seveda je kdaj zavrela kri, in takrat je najbolje, da gredo poti narazen. Nikdar nismo iskali nekoga, ki bi ustrezal človeku, ki je bil odslovljen, ker vemo, da to ni mogoče. Iskali smo glasbenika, ki bi bil najbliže naši viziji, ki smo ga slišali v naši muziki. Učiti se je treba od vsakogar in ga sprejemati takšnega, kakršen je. Enako velja za naše goste, ki jih ni bilo malo. Njihova vloga je seveda drugačna od vloge rednih članov benda, a že od samega začetka se nam je zdelo prav, da k projektom povabimo tudi glasbenike, do katerih gojimo spoštovanje.

Pustimo bolj ali manj prijateljske vezi ob strani, za realizacijo kreativne kemije so na koncu vseeno potrebna prilagajanja med člani benda.

To je nujno zlo, če se tako izrazim, a tudi večna notranja evolucija QOTSA. Na tem dejstvu temeljimo, se razvijamo in dopolnjujemo. Vedno pridemo do točke, ko skušamo nekaj spremeniti, kar ni nujno povezano s prihodi in odhodi. Prilagajanja so nujna, a je hkrati tudi dovolj praznega prostora, da vsakdo uresniči svoje poglede. Ne vse, ker to ni mogoče, nekatere, okoli katerih se poenotimo, pa vsekakor. Ko sta v skupino prišla Dean in Michael, smo jima dali priložnost za »nekaj njunega«, in mislim, da se to sliši tudi navzven. Do danes je bilo veliko različnih postav in vsaka je bila člen v mozaiku našega zorenja kot benda v celoti in posameznikov znotraj njega. Že v preteklosti sem spoznal, da glasba napreduje, če gredo pesmi skozi različne karakterje. Tako se bogati njihova pripovedno-izpovedna moč.

Poleg znanih gostujočih »osumljencev« – Mark Lanegan, Trent Reznor, Nick Olivieri – ste tokrat presenetili s povabilom Jaku Shearsu in siru Eltonu Johnu.

Jaka poznamo že zelo dolgo, saj smo si z njim velikokrat delili zaodrje na festivalih in v tem času smo postali dobri prijatelji. Sodelovanje z njim je bila zelo prijetna izkušnja, saj poje – po mojem mnenju – na najmočnejši skladbi na albumu Keep Your Eyes Peeled, ki ji je dal drugačen, bolj dramatičen karakter, kot vsem skladbam, ki jih poje v matičnem bendu Scissor Sisters. Še bolj nenavadna je zgodba z Eltonom Johnom. Naš dober prijatelj je bil njegov osebni voznik v Los Angelesu in je v avtu poslušal, jasno, QOTSA. Ko se je John pozanimal o nas, mu je dal telefonsko številko Josha Homma… In klic z njegove strani je za nas zares prišel od nikoder. Stekla so dogovarjanja in za nami je resnično fantastična izkušnja sodelovanja z njim. Skladbo Fairweather Friends smo brez nasnemavanj v studiu posneli v živo. To je pravzaprav edina zabavna izkušnja tem na mračnem albumu.